Arhaične zaznave pojočega telesa na čarobnih in profanih teritorijih Topolovega

Isabelle Duthoit

Kaj zaznavaš, ko poslušaš glas, telo, pesem?
Akustične zaznave, to gotovo, a vendar ne zgolj teh. Zraven pridejo tudi druge zaznave, ki transformirajo in modificirajo tiste prve.

Zaznave so urejene in občutene v razmerju do:
1. Akustičnega prostora
2. Svetlobe
3. Prostora
4. Drugega
5. Časa

Moj projekt ponuja možnost občutenja povezave med mojim glasom, pojočim telesom, improvizacijo in različnimi poslušalskimi situacijami, z namenom odkritja poznanih in nepoznanih občutij.

Isabelle Duthoit je zaključila študij klarineta na CNSM v Lyonu, v študijski skupni Jacquesa Di Donata. Hitro se je znašla v glasbi današnjega dne, sodelovala je s številnimi skladatelji (G. Aperghis, G. Amy, D. D'Adamo, K. Huber …). Svoje mesto je našla v vesolju svobodno improvizirane glasbe. Igra in sodeluje s številnimi glasbeniki iz mednarodne glasbene scene: Dieb13, Angelica Castello, Martin Tetreault, Franz Hautzinger, Hamid Drake, Michael Zerang, Phil Minton, Luc Ex, Thomas Lehn, Lê Quan Ninh, Jacques Di Donato, Xavier Charles , Sophie Agnel … Je članica številnih skupin, kot so npr. Hiatus, Système Friche, Where is the sun, Uruk, Iki, NYX, in igra na različnih festivalih v Avstraliji, Novi Zelandiji, Kanadi, ZDA, Zimbabveju, Rusiji in drugod po Evropi. S poudarkom na glasu, je zadnjih dvajset let razvijala svojo edinstveno in osebno vokalno tehniko. Jezik pred jezikom, izvorni glas. Pesem, ki črpa tako iz diha kot iz joka … ''Poslušat Isabelle Duthoit pomeni doživeti glas, ki ne pove ničesar, a vendar posodobi primarne občutke vezane na zvok, na intimnost zvoka in ki nam dokazuje, da veliko več doživljamo skozi kožo kot pa skozi ušesa,'' je zapisal Lê Quan Ninh. Na rezidenci leta 2008 je v Vili Kujoyama v Kyoto (Japonska) raziskovala petje Noh, Bunraku recitacijo in iaido. Z Jacquesom Di Donatom je so-oblikovala festival Fruits de Mhère. Od leta 2014 je vodilni glas na delavnicah v institucijah, kot so Théâtre des Quinconces, l'Espal, National Stage v Le Mansu, in kuratorka festivala Paysages d'écoute.

Irena Tomažin in Tomaž Grom

v sodelovanju z Zavodom Sploh

Irena Tomažin Zagoričnik je zaključila študij filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kot ustvarjalka in performerka je aktivna na področjih eksperimentalne improvizirane glasbe in gibalnega gledališča. Poučuje petje in gibanje na delavnicah imenovanih moved by voice, tako doma kot tudi v tujini. Izdala je tri avtorske albume: Crying Games, Taste of Silence in cmok v grlu. V svojem glasbenem oziroma zvočno eksperimentalnem delu raziskuje in razvija pokrajine glasu, ki spajajo tako besede, fragmentirane tekste, (tradicionalno) melodično petje kot tudi razširjene vokalne tehnike, vključujoč šume, tleske oziroma zvoke ustne votline, ki ne pripada (samo) glasu ampak tudi telesu. Nastopa solo in v raznih zasedbah s številnimi glasbeniki. Zadnja leta redno uči v Sloveniji, Berlinu in po svetu: Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Avstrija, Poljska, Belgija, Italija, Francija, Nemčija, Amerika, Japonska (2009 v Tokiu in Kyotu), Libanon. Od leta 2014 poučuje tudi v okviru izobraževalnega programa The World Is Sound (http://www.the-world-is-sound.com/twis-world1) s sodelovcem Alessijem Castellaccijem. V šolskem letu 2008/2009 je redno učila sodobne plesne tehnike, v letih 2007 in 2006 pa občasno v posameznih semestrih na Srednji vzgojiteljski šoli in gimnaziji Ljubljana. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) ima občasno delavnice za gib in govor.

Kontrabasist Tomaž Grom je nastopal na festivalih po Evropi in Severni Ameriki in piše glasbo za gledališče, sodobni ples, lutkovne predstave in filme. Kot glasbenik deluje predvsem na področju improvizirane glasbe. Je ustanovitelj in umetniški vodja Inštituta Sploh (Sound, Performing, Listening, Observing, Hearing) iz Ljubljane, društvu, posvečenemu tako ustvarjanju glasbe in ostalih umetnosti kot tudi izobraževanju in založništvu. Je kurator glasbenega festivala ''Neposlušno'', najrazličnejših koncertnih serialk in se ukvarja z zamišljanjem in izvajanjem delavnic na področju improvizirane in elektroakustične glasbe. Je avtor različnih performansov, zvočnih instalacij in dolgoročnega projekta iMštrument, kolekcije zvočnih in video posnetkov impro glasbenikov, ki razvijajo osebni glasbeni jezik.

Racionalna glasba

Sebastiano De Gennaro, Lecco
kurira Inštitut za Topologijo v Topolovem

Projekt bi se lahko imenoval ‘’Racionalna glasba’’ ali ‘’Matematična glasba’’. Glasbo Sebastiana De Gennara, ki traja 19’40’’, oblikujejo številčne serije. V skladu z logično in ne estetsko naravo te glasbe, vsem - ki vstopijo v ta ‘’akustični kalkulator’’ - predlagamo, da za ta čas odložijo v naprej določene kriterije lepote in grdosti; da sledijo zvočnim dogodkom, kot da bi tej bili meteorji na poletnem nebu, ne da bi vedeli, od kod prihajajo in kam gredo.

Sebastiano De Gennaro je italijanski multi-instrumentalist, hrupist in skladatelj. Študiral je tolkala na konzervatoriju Giuseppe Verdi z učiteljem Mauriziom Benom Omarjem. Študij je nadaljeval s tolkalisti pri Royal Concertgebouw na konzervatoriju v Amsterdamu. V dvajsetletni karieri je sodeloval na več kot šestdesetih albumih, izdal pa je tudi šest samostojnih albumov in šest albumov z ansamblom ‘’Esecutori di Metallo su Carta’’, ki sta ga ustanovila z Enricom Gabrillijem.

V polju sodobne umetnosti je sodeloval - in to še vedno počne - z: Simone Beneventi, Zaum Percussion, Francesco Dillon, Terry Riley, Azio Corghi, Der Maurer, Dario Buccino, Orchestra Sinfonica Nazionale della Rai, Naqqara Ensemble. Je soustanovitelj, skupaj z E. Gabrillijem in F. Fusarom, diskografske serije anti-klasik ‘’19’40’’ LTD’’.
Kot bobnar in tolkalist je sodeloval z Danielom Silvestrijem in Baustelle. Igral pa je tudi z umetniki, kot so: Vinicio Capossela, Calibro 35, Pacifico, Edda, Le Luci Della Centrale Elettrica in drugimi.

L' heure bleu

Jan Van der Ploeg, Amsterdam
kurira Nizozemska ambasada v Topolovem

Intenzivnost neba in sonca se srečata dvakrat v dnevu: ob mraku, v prehodu med zoro k aurori pred sončnim vzhodom in takoj po sončnem zahodu, ki zaključi sijaj dneva. Gre za kratki dvoboj med nebom in zemljo, zrakom in temperaturo, svetlobo in barvo. Ta kontrast zgosti vse in nebo je povsod. Gre za prevlado najočarljivejše modre. Gre za modro uro. Svetlo potovanje po neizmerni in intenzivni modrini odpre sanjsko razsežnost in jo zapre po nekaj minutah, kot bi moral storiti vsak pravi čudež.

Pod velikim vplivom filozofije neoplastike in gibanjem De Stijl, ki ga je razvil in vodil njegov kolega Nizozemec Piet Mondrian, je Jan van der Ploeg znan po svojih abstraktnih slikah, upodobljenih na platnih in stenah. Van der Ploeg, ki slike razgali do njihovega barvnega in oblikovnega bistva, dela s črno in belo barvo ter barvo svetle ​​mavrice ter z besediščem krepkih, geometrijskih vzorcev in oblik. S temi oblikami pokriva platna in ustvarja kompozicije, ki se zdijo premikajoče. Na stene je začel slikati sredi devetdesetih let in od takrat je dokončal na stotine muralov po vsem svetu. Čeprav Van der Ploeg deluje v okviru parametrov, ki si jih zastavi sam, svobodo najde v strukturi in omogoča intuiciji, da vodi njegovo barvno izbiro. "Zveni, kot da je stvar zelo omejena, a vendar. . . možnosti so velike, "je dejal v izjavi, ki jo podpirajo njegova neskončno raznolika dela. Leta 1997 je otvoril Nizozemsko veleposlaništvo v Topolovem; od tega leta dalje je dragocen sodelavec Postaje. "Modra ura" je svetla instalacija, ki potrjuje Janovo privlačnost do ene od zapuščenih stavb Topolovega, imenovane Modra hiša.

www.janvanderploeg.com

Spomin zvoka in prostora

Zahra Mani, Dunaj - Kanfanar

Moj projekt za Topolove je rasel počasi, širil je svoje akustične korenine - kakor omrežje poti in gljiv pod povrhnjico gozdne zemlje - vse od najinega obiska Topolovega v februarju letošnjega leta. To je bil zadnji pred-Covid19-izlet skozi pokrajino, ki sva jo do tedaj vedno razumeli kot samoumevno. Po 20-letnem kroženju po poteh od Avstrije preko Italije, Slovenije in severo-zahodnih regijah Hrvaške, brez kakršnihkoli mej in omejitev, nas ta lockdown spominja na težko pridobljeni mir, ki ga mora Evropa varovati, na trajen pomen sledi grozljivih bojev v hribih med Italijo in Slovenijo, sledi, ki jih narava postopoma izničuje, a jih ne sme - vsaj za čas človeškega bivanja na tem planetu - nikoli zakriti. To delo za Postajo Topolove - Spomin zvoka in prostora -, ki se je razvilo v glasbeni inkubaciji, je bolj abstraktno in hkrati bolj podrobno, poglablja se v mikrokozmose slišnih svetov v posnetkih alpskih travnikov, potokov in rek, vetrov in rastline ter živali. Najsibo v izvedbi v živo ali v štirikanalni zvočni instalaciji, bom elemente teh posnetkov zrcalila v resonanci svoje bas kitare, prevajala razpoloženja in frekvence ali pa zgolj reagirala na najden zvok. Karkoli se bo že zgodilo, bosta performance in takratni akustični ambient sestavljala drug drugega, skupni trenutek poslušanja bo takrat in tam, v vasi, ki se prepusti poslušanju, suspenz časa v prostoru.

Zahra Mani – field recordings, bas kitara in elektronika v živo
www.zahramani.com

Zahra Mani (VB/PK) se je rodila v Londonu, živi v Avstriji in svoj čas preživlja v Istri, na Hrvaške, v Veliki Britaniji in Pakistanu. Zahra je multi-instrumentalistka, ki ustvarja glasbo na klavirju, kontrabasu, bas kitari in custom inštrumentih Stephana Moora (www.oddnoise.com). Ukvarja se z zvokom, instalacijami in radijsko umetnostjo, je improvizatorka, skladateljica in producentka. Njen zvok zaznamuje rastoči arhiv terenskih posnetkov, instrumentalnih in najdenih zvokov, ki jih kot osrednje organske elemente svoje glasbe ureja, loopa, preoblikuje in ponovno sestavlja v raznoliko raziskovanje vmesnih prostorov, kjer glasovi, inštrumenti, stroji, morje, veter, dež, živali in pokrajine zagotavljajo akustično osnovo za slušne svetove.

Belledonne

Patrizia Oliva, Pordenone
Beba Fink, Gradec

‘’Belledonne’’ je projekt-v-nastajanju Patrizie Olive (glasb, predmeti, elektronika) in Bebe Fink (A) (skulpture svetlobe na površinah z diapozitivnim projektorjem). Projekt se je rodil iz ideje raziskovanja naravnih okolij in iz raziskave ustvariti performans, v katerem se zvočna raziskava prostora zlije s projekcijo podob narave. Ideja je ustvariti potujoči zemljevid, ki naj bi se skozi vsako potovanje spreminjal.

Patrizia Oliva je pevka, avtorica, improvizatorica v eksperimentalni glasbi, ki prečka elektroniko, elektro-akustično glasbo, free jazz in performativne umetnosti. Njeno raziskovanje je usmerjeno v redefinicijo pojma sodobne pevke. Nastopala je z mnogimi glasbeniki: Evan Parker, Gino Robair, Tristan Honsinger, Stefano Giust, Alessandro Bosetti in mnogi drugi. Igrala je v Italiji, ZDA, Franciji, Nemčiji, Španiji, Švici, Sloveniji, Belgiji, Avstriji, Vietnamu, na Škotskem, Nizozemskem in Portugalskem. Posnela je zavidljivo število albumov in jih izdala na eksperimentalnih založbah, kot so Setola di Maiale, Afe Records, Sonoscopia, Staaltape …
www.patriziaoliva.wordpress.com

Klarisa Jovanović, Lendava (Slo) con Amalia Stulin, Seuza

Voci dalla Sala d’aspetto_Glasovi iz Čakalnice
kurira Antonella Bukovaz

Klarisa Jovanović, profesorica francoščine in primerjalne književnosti; pesnica, glasbenica in književna prevajalka. Prevaja leposlovje iz novogrščine (Nagrada Društva grških književnih prevajalcev, 2004), makedonščine, srbščine in hrvaščine, italijanščine in francoščine. Piše poezijo in kratko prozo. Objavljati je začela po končanem študiju, njene pesmi najdemo v literarnih revijah Sodobnost, Nova Atlantida, Dialogi, Primorska srečanja, Mentor ter v prilogah Dnevnika in Gorenjskega glasu; večkrat so bile prebrane tudi v Literarnem nokturnu nacionalnega radia. Doslej so izšle tri pesniške zbirke:Zgiban prek Mure (Lepa beseda, 2007, nominirana za najboljši prvenec), Kimono, na otip (Založba Pivec, 2013) in Izgnana (KUD Zrakogled, 2018). Kot glasbenica z bogato diskografijo se posveča zlasti reinterpretaciji ljudske pesmi in izvajanju uglasbene poezije, tudi lastnih pesniških besedil. Izdala je 10 cd-jev, od tega 7 avtorskih projektov. Sodeluje z domačimi in tujimi glasbeniki, zadnja leta največ s spremljevalno skupino Della Segodba, ki jo sestavljajo Luka Ropret, Vasko Atanasovski, Nino de Gleria in Marjan Stanić. Z njimi je posnela 3 cd-je: Od ljubezni (Celinka, 2011),Medinteran (Celinka, 2013) in Amandolat (2016). Klarisa Jovanović piše in nastopa tudi za otroke. Za nacionalno televizijo je posnela številne videospote na témo slovenske ljudske pesmi. Je članica Društva slovenskih književnih prevajalcev, Društva slovenskih pisateljev in Društva PEN. Od leta 2006 živi in ustvarja v Lendavi.

Amalia Stulin je asistentka na raziskovalnem Inštututu za judovsko filozofijo in religijo na Univerzi v Hamburgu, kjer se posveča judovski moralistični književnosti zgodnjega novega veka. Preden se je ustalila v tem mestu v Hansi, je študirala judovske študije v Benetkah in Bologni. Istočasno je tri leta sodelovala pri literarnem blogu ''Poetarum Silva'', kjer je prevajala slovenske pesnike za rubriko ''Ostri ritmi'', v zadnjem času pa tudi pri projektu društva Robida.

Zgodbe iz kostanjevih gozdov

film Gregorja Božiča
It/Slo; 85’; 2019

Sanjska parabola o »življenju in smrti v pozabljenih, zapuščenih krajih«. Celovečerni prvenec mladega slovenskega režiserja je z zadnjega Festivala slovenskega filma odnesel rekordnih enajst vesen, med njimi kipca za najboljši celovečerec in najboljšo režijo ter nagrado občinstva.

Gregor Božič je bil rojen leta 1984 v Šempetru pri Novi Gorici. Diplomiral je iz filmske in TV režije na AGRFT, nato pa zaključil še podiplomski študij filmske režije na DFFD v Berlinu. Njegov diplomski film Hej, tovariši je prejel več mednarodnih nagrad, kratkometražec Šuolni iz Trsta pa je na Festivalu slovenskega filma leta 2014 osvojil vesno za najboljši študijski film. Kot direktor fotografije redno sodeluje z Matjažem Ivanišinom (Playing Men, 2017 in Oroslan, 2019). Med letoma 2008 in 2014 je izvedel obsežno terensko pomološko raziskavo o starih sortah na Goriškem ter uredil dve monografski publikaciji Sadje sonca in Stare sadne sorte na Goriškem.

Čas reke

Erica Benfatto, Monfalcone/Tržič
Silvia Morandi, Bolzano/Bozen

Reka poje o času. Čas nas ponese daleč, v različne smeri, a nas nikoli ne odnese proč od izvira naših izvornih jazov. V obdanosti s krajino in rekami med kamenjem, pevka Erica Benfatto in performerka Silvia Morandi vračata resonanco narave in spomina.
Sodobni in starodavni izzivi, ki jih sugestira tok in izginjanje osebnega spominjanja, so razpuščeni skozi glas, geste, dinamizem teles, tiste, ki sledi spomina obdržijo, in tiste, ki so mu priča.

Erica Benfatto
Po končanem študiju opernega petja, se je E. Benfatto odločila za študij sodobnega petja, s posebnim poudarkom na improvizaciji. Sodelovala je pri različnih projektih, skupaj z različnimi sodobnimi pesniki in umetniki. Leta 2019 je bila povabljena, da sodeluje pri pomembnem umetniškem projektu, in sicer s performerko Silvio Morandi v sodobnem muzeju Macro di Roma.

Silvia Morandi
Je igralka, performerka iz Bolzana, ki se veliko posveča terapevtskemu plesu. Študirala je v ‘’Studio Dominique de Fazio’’, se učila pri Leeju Strasbergu v ‘’Actors Studio’’ v New Yorku in kasneje dopolnila svoje študije plesa z mednarodno ekipo učiteljev, kot so Alice Condodina, Yumiko Yoshioka, Matam Levkowich, Amy Matthews, Thomas Greil. Diplomirala je iz terapevtskega plesa v Bologni. S. Morandi daje veliko pozornost na site-specific projekte, saj se njeno raziskovanje odvija okoli pojma prostora. Raziskuje razmerje med telesom in okolico.

Pod hladnimi zvezdami

dokumentarni film Stefana Giacomuzzija
It; 62’; 2019

Zaradi dogajanja postavljenega v severovzhodni del Italije lahko ta dokumetarni film označimo za observacijski dokumentarec o ruralnem življenju. Čeprav je vse to res, pa ‘’Pod hladnimi zvezdami’’ komajda sploh lahko označimo kot dokumentarni film: Mikrokozmos, na katerega se film fokusira, deluje kot odsev in refleksija širše realnosti in mogoče tudi kot način, kako se spopasti s temami človekove eksistence in njegovega odnosa do živali, narave in - najpomembneje - časa. Kot je zapisal Franco Piavoli: ‘’Gre za film, ki se bistveno zanaša na podobe in zvoke - kjer so te besede ravno zvoki in glasba življenja - neusmiljenega toka časa.’’

Stefano Giacomuzzi je diplomiral na Filmski šoli v Bournemouthu, in sicer iz dokumentarnega filma in filmskega ustvarjanja. Pri devetnajstih letih je začel s produkcijo svojega prvega celovečernega filma, ‘’Pod hladnimi zvezdami’’. Eno leto se je formiral v ‘’Mednarodnem raziskovalnem centru Fabrica’’, kjer je za Benetton sodeloval pri več projektih in začel z ustvarjanjem svojega on-the-road dokumentarca ‘’Pozzis, Samarcanda’’.

Ecouter le monde. Upor na Postaji Topolove

Monica Fantini_Radio France International, Pariz (F)

‘’Ecouter le monde (sl. Poslušati svet)’’ je mednarodni, umetniški in pedagoški projekt, ustvarjen s strani skupine kulturnikov, ki so se odločili razvijati poslušalsko zmožnost ljudi. V ta namen so ustvarili digitalno platformo, ki ponuja unikatno izkušnjo: skozi vsakodnevne zvoke prikazuje različne svetovne kulture. Pravzaprav, svet smo navajeni gledali, ne pa poslušati. A vendar: Kričanje dakarskih prodajalce; jok otrok iz pariških trgov; petje v rangunških pagodah; zvok vseh govorjenih jezikov v Bruslju ali pa polnočno zvonenje cerkvenih zvonov na San Marcu v Benetkah … Vse to nam nekaj pove o naših vsakdanjih življenjih, s celo silnejšo močjo, kot je moč podobe. Posneti zvok je sled našega človeštva.

Upor na Postaji Topolove sestavljajo posnetki vsakodnevnega življenja kmetov iz okoliša in realizacijo različnih zvočnih stvaritev. Projekt pa sestavljajo tudi različne delavnice povezane s poslušanjem, literarnim, zvočnim in vizualnim ustvarjanjem. Vse to v sodelovanju s kuratorji Društva Robide in ostalih umetnikov v rezidencah. Vsi rezultati te rezidence bodo predstavljeni na festivalu, objavljeni na spletni strani www.ecouterlemonde.net in predvajani na Radio France International.

Monica Fantini je novinarka na Radio France International (http://www.rfi.fr/emission/ecouter-paris) in ustanoviteljica radijske oddaje in mednarodnega projekta, posvečenega poslušanju, ‘’Ecouter le Monde’’. Posnela je več kot sto dokumentarnih oddaj, reportaž in kronik za ‘’France Culture’’.

Andrej Tarkovski. Filmska molitev

dokumentarni film Andreija A. Tarkovskega
Rus/Sve/It ; 97’; 2019

Tarkovski, čigar filmsko ustvarjanje je omogočila tudi politična odjuga v času Hruščova, je izkustvo umetnosti doživljal kot molitev, kar so odražala njegova dela, od Andreja Rubljova do Nostalgije in Žrtvovanja, ki ju je bil zaradi pregona oblasti konec sedemdesetih ker prisiljen posneti na Zahodu. V filmu o svojem življenju, delu in odnosu do drugih umetnosti govori izključno Tarkovski, arhivski zvočni zapisi so potentna ilustracija njegove filozofije in ustvarjalnega kreda.

»V poskusu razlagati fenomen Tarkovskega v sodobni umetnosti je bilo predloženo precejšnje število izvirnih teorij. Kaj pa je o tem menil Tarkovski sam? Katera načela so ga vodila pri snovanju mojstrovin? Kje je črpal navdih? Kaj je doživljal in kaj je želel sporočiti svojim gledalcem? Je mogoče več kot trideset let po njegovi smrti vnovič slišati režiserjev glas, ki spregovori o svojem življenju, poklicu, poslanstvu? Te cilje sem si zadal pri ustvarjanju filma, in sicer gledalce popeljati k izvorom režiserjeve misli ter z njimi deliti občutje srečanja z velikim umetnikom, velikim človekom in življenjskim mentorjem, svojim očetom.« (Andrej A. Tarkovski)

Nosečnost

Giulia Iacolutti, Rive d’arcano

V zadnjih letih Topolove doživlja nekolikšno demografsko rast. Če je avtorica leta 2018 v svojem projektu vezanja v platno opozorila na depopulacijo vasi, pa to leto predstavlja projekt ‘’Nosečnost’’, delo relacijske umetnosti, ki - prav nasprotno - izpostavlja prav nasprotno. V navezavi na leto nosečnosti G. Iacolutti, bo avtorica publiko Postaje Topolove prosila, da v vasi pustijo željo za prihodnost. Zahvaljujoč korespondenci z Donatello Ruttar, bodo te želje natisnjene, brez kakršnegakoli posredovanja, na dolg trak, ki bo tako rekonstruiral dobro znani podolgovat festivalski program.

Giulia Iacolutti, fotografinja, dokumentaristka, ustvarja osebne projekte med Italijo in Mehiko. Posvečena je narativnim raziskavam, ne samo fotografskim, pri čemer za raziskovanje politični, socialnih in družbenih fenomenov, povezanih z bojem za slehrnikovo identiteto in pripoznanje, uporablja različne jezike in orodja.

Metamorfoza

Giovanni Maier, Turriaco
Flavio Zanuttini, Cividale

"Dicono che la parola si perda dopo esser stata pronunciata, mentre quella scritta rimane. Ma la ragione principale è che con essa si lascia una traccia d’amore e cura", scrisse Aleš Debeljak in una cartolina al proprio figlio.

Projekt si želi raziskovati koncept metamorfoze znotraj glasbe; podobno kot v primeru dobro poznane ksilografije nizozemskega slikarja Mauritsa Cornelisa Escherja (1898-1972), je struktura ‘’Metamorfoze’’ formirana v sopostavljanju serij uniformnih situacij, ki si sledijo ena drugi z uporabo ‘’cross-fade’’ tehnike, ki je primarno uporabljena v glasbi, a tudi v filmu. Glasbenika bosta uporabljala ta pristop tako skupaj kot tudi vsak posebej, enkrat bolj strukturirano, drugič bolj svobodno. Glasbeni album ‘’Little Nothing’’, ki je bil posnet v času osamitve preko video-klica, je dostopen na digitalni platformi Bandcamp.

Giovanni Maier
Giovanni Maier je kontrabasist, violončelist in skladatelj, je diplomiral je na konservatoriju "G. Tartini" na Akademiji v Trstu leta 1988. Leta 1991 se je udeležil poletnih jazz seminarjev na festivalu Jazz Siena, v letu 1993 pa jazz seminarjev z Roscom Mitchellom in Muhal Richards Abramsom. Sodeloval je tudi z orkestrom tržaškega gledališča "G. Verdi" in Lyric Workshop of Alessandria. Decembra 1996 je sodeloval pri izvedbi showa "Ragazzi Selvaggi", balet na glasbo Enrica Rave, koreografa R. Northa, ki je bil prvič izveden v gledališčih v Rovigu in Trevisu. Igral je s svetovno znanimi imeni kot so Enrico Rava, Gianluigi Trovesi, Cecil Taylor, Han Bennink, Franco D’Andrea, Tim Berne, Ernst Reijseger, Willem Breuker, Tristan Honsinger, Wolter Wierbos, Massimo Urbani, Giancarlo Schiaffini, Carlo Actis Dato, Antonello Salis, Maria Pia De Vito, Daniele Cavallanti, Tiziano Tononi, Claudio Roditi, Naco, Richard Galliano, Ellen Christi, Laura Culver, Sean Bergin, Tone Jansa, Roberto Gatto, Herb Robertson, Piero Leveratto, Renato Geremia, Guido Mazzon, Tony Scott, Lauro Rossi, Umberto Petrin, Stjepko Gut, Sandro Satta, Roberto Ottaviano, Yves Robert, Paolo Damiani, David Shea, Michele Rabbia. Leta 1996 je bil izbran za talenta leta 1996 po oceni kritikov revije magazine "Musica Jazz".
www.giovannimaier.it

Flavio Zanuttini
Imenovan za enega izmed najboljših italijanskih jazz trobentačev v reviji ‘’Musica Jazz’’, Zanuttinijev zvok in pristop sta unikatna in lahko ju distinktivno prepoznate v vsakem projektu, v katerem sodeluje: kot glavna trobenta v večjih skupinah (Abbey Town Jazz Orchestra, Folkwang Jazz Orchestra, North East Ska*Jazz Orchestra, Udin&Jazz Big Band, Improvvirussoundexperience, Big Tartini Band, L’Insiúm, Das Große Ding, Greetings from Saturn, Naked Musician in drugih), kot solist in improvizator v manjšišh skupinah (Francesco Cusa & The Assassins, Mizar Duo, Camatta Monk, Martello, Arbe Garbe, Radio Zastava, Kick the Kid, Le Retour des Oiseaux in drugih). Igral je na različnih festivalih in v klubih po Italiji in Evropi.
https//flaviozanuttini.com/

Kamenje užitka (Pleasure Rocks)

Titta C. Raccagni in Barbara Stimoli, Milano
z Alessiom Bernardinijem, Milano

‘’Kamenje užitka’’ je raziskovalni projekt, ki preučuje odnose med materijo in teleson, organskim in sintetičnim, človeškim in nečloveškim, užitkom in kamenjem. Naslov (ang. ‘’Pleasure Rocks’’) je igra besed, s katero govorimo o užitku - užitek je dober, pleasure rocks! - in govori o drugih možnih užitkih. ‘’Kamenje užitka’’ se oddaljuje od ideje človeškega užitka in nadaljuje ne da bi razlikoval med človekom in naravo ter ju poskušal kategorizirati: giblje se skozi čas raziskovanja in percepcije, celjenja in (ponovnega) povezovanja teles, najsibo narejenih iz krvi ali mineralov. Instalacija narejena za Postajo Topolove preizkuša stvaritev potopljene pokrajine: prostora srečanj in inter-akcij med snovmi. Organska in sintetična telesa se gibljejo, stojijo, se prevračajo, dotikajo ena drugo, postajajo občutljiva telesa. Razširjen čas, užitek sinteze. Poslušanje.

‘’Kamenje užitka’’ je plod sodelovanja med projektom Pornopoetice, Titte C. Raccagni in Barbare Stimoli, ter vizualnim umetnikom Alessiom Bernardinijem: je publikacija, instalacija in delavnica.

www.pornopoetica.org

Osamitve

videi posneti v času lockdowna

Ja, lockdown nas je ranil in zživciral, a vendar so tudi tisti, ki so to sanjam podobno priložnost izkoristili tako, da so ustvarili majhna in tematska umetniška dela. V Topolovem, kjer je bilo življenje v teh nekaj mesecih gotovo preprostejše kot v ostalih mestih, bomo v zaprtih prostorih prikazovali nekatere izmed videov, ki so jih ustvarili umetniki, ki bodo prisotni na letošnji ediciji Postaje - Tomaž Grom, Elena Rucli in Marco Mucig -, ki so ostali zaprti v svojih prostorih v Ljubljani, Topolovem ali Milanu.

Zaklep 01 / I am here, Tomaž Grom
Zaklep 02 / Tehno, Tomaž Grom (besedilo: Ana Pepelnik)
Zaklep 03 / Going Out, Tomaž Grom
Coronavirus diary, Marco Mucig
The life before, Marco Mucig
Isolamenti, Elena Rucli

Projektna študija novih oblik prebivanja v kraju Topolò | Topolove
predstavitev magistrske naloge, Prešernova nagrada UL 2019

Janja Šušnjar

Po letih globokega prijateljstva s Topolovim, je Janja pred zaključkom svojega študija arhitekture na ljubljanski univerzi sklenila, da del svojih raziskovanj na tem planetu nameni vasi na koncu poti, njenim spominom, vsakodnevnim doživljajem in prihodnosti.
Skozi osebno izkušnjo bivanja v Topolovem je raziskovala kvalitete in priložnosti, ki bi omogočale novo razumevanje odmaknjenega kraja na mejnem območju. Skušala je prebirati plasti, ki gradijo kompleksen kontekst tega prostora ter stremela k možnim oblikam sobivanja v morda neidealnemu okolju, polnemu darežljivih vrednosti, za katere meni, da jih je potrebno očuvati.
Vas je postala ena velika hiša, gozdovi pa vrt za neskončne sanje.

Kvintet Abimà

resna in tradicionalna judovska glasba za klarinet in godala
v sodelovanju s Festivalom Viktorja Ullmanna

Kvintet sestavljajo Davide Casali, klarinetist, vodja orkestra in umetniški vodja festivala ‘’Viktor Ullman’’; Ernest Coserza, prva violina; Paola Veronese, druga violina; Cristina Verità, viola; in Cristina Nadal, čelo. Vsi so člani orkestra Abimà, ki se že leta ukvarja z raziskavami judovske klasične in tradicionalne glasbe. Veliko te glasbe so ustvarili manj poznani avtorji, a kljub temu ima ta glasba veliko čustveno moč, življenjsko in tudi melodično. Program sestavlja interpretacija “Esquisses Hebraiques” Alexandra Kreina, kvinteta Erwina Schulhoffa, Pavane Alda Finzija, judovskih folk pesmi Patricka Loiseluerja in - za konec - klezmer glasba. Od leta 1994 je judovska tradicionalna glasba predstavljena na Postaji. Raziskave Davida Casalija, glasbenika in raziskovalca judovske kulture, so razsvetlile prisotnost judovske skupnosti v Topolovem v preteklih stoletjih.
www.festivalviktorullmann.com

Patriarhat Ogleja_Serenissima

Sergio Zilli, Trst
Angelo Floramo, San Daniele

To leto v Furlaniji praznujemo 600. obletnico prenosa moči iz Patriarhata Oglej na Serenissimo - Beneško republiko. Na naših teritoriji, v Beneških dolinah, je leto 1420 označevalo pomembno spremembo, ki je mejno območje pustilo prav unikatno nedotaknjeno. ‘’Druga stran’’ je bila v tistem času imenovana ‘’Država Gorice’’, ki je kasneje postala del Avstro-Ogrske monarhije in še kasneje Federativne republike Jugoslavije, vzhodni del je danes del Republike Slovenije. A meja … je vedno tam. Dva strokovnjaka nam bosta razložila te spremembe, ki jih je prinesel prenos moči, in govorila o naravi meje. Profesor Sergio Zilli iz Univerze v Trstu je podrobno raziskoval vzhodno mejo. Skupaj z njim bomo 6. septembra odšli do meje na Javorco. Drugi glas je glas Angela Florama, strokovnjaka za odnose med Furlanijo in ostalimi regijami. Srečanje s Floramom bo sledilo 12. septembra.

Mini Tour Experience. Topolò/Topolove

Alessandra Celletti, Rim

Mini Tour Experience je ‘’nor’’ projekt, ki dobro sovpada s Postajo. Alessandra Celletti je pianistka iz Rima, ki bo svoje male klavirske igračke prinesla s seboj na turnejo po Furlaniji. Turneja vključuje majhne koncerte, celo brez publike - a video dokumentirane -, v bližini sladkih in slanih vod Furlanije. Ideja, ki jo podpira tudi Postaja Topolove, se je Alessandri porodila iz njene strasti do majhnih klavirskih igrač, instrumenta, ki je inspiriral tudi avtorje, kot so John Cage, George Crumb, Mauricio Kagel in tudi samo Alessandro Celletti. Koncert se bo odvil pri Mlinu, popolnem prostoru za ta projekt.

www.alessandracelletti.com

(Ritem iz) Sobe za vaje. Intimni koncert za distanciranje in sode

Les Tambours de Topolò

Na Postaji je vsako leto nekaj gotovega: koncert Tamburov iz Topolovega (Les Tambours de Topolò). Skupina se je rodila leta 2000 po delavnici za mlade na Postaji. Inspirirani seveda od velikih Tambours du Bronx, oboroženi s palicami in 25-literskimi kovinskimi sodi so Tamburi skozi leta izpopolnili svoj zvok, pri tem sledili tolkalskim učiteljem iz različnih glasbenih žanrov (Tom Hmeljak, Nello Da Pont, Daniele Vineis, Primož Oberžan, Emil Kristoff, Francesco Cusa) in končno postali avtonomni, z lastnimi glasbenimi deli in performativnimi aktivnostmi, ki so jih popeljali na odre različnih italijanskih in evropskih mest.
www.ltdt.it

Kit in listje

Miha Obit

Michele (Miha) Obit se je rodil leta 1966 v Ludwigsburgu (Nemčija) italijansko-slovenski družini. Živi v Špetru (Videm, Italija). Zaposlen je kot glavni urednik dvojezičnega časopisa Novi Matajur. Objavil je več pesniških zbirk, tudi v slovenskem jeziku (Leta na oknu, Založba tržaškega tiska, 2001, in Marginalia/Marginalije, Kud Prešeren, Ljubljana, 2010) in prevedel v italijanščino slovenske pesnike in pisatelje, kot so Boris Pahor, Aleš Šteger, Miha Mazzini in Bronja Žakelj.

Isolation, za kontrabas in vokal

Matteo Mosolo, Videm

‘’Isolation’’ je prvi solo projekt kontrabasista Mattea Mosola. Projekt, ki se je rodil v začetku leta 2020, se je danes že spremenil v album, izdan avgusta na založbi Caligola records, ki ga lahko razumemo kot konceptualni album, kjer imajo vse pesmi kot glavno temo sopozicijo raziskovanja svobode in že obstoječo svobodo, ki jo lahko najdemo v zahodnem konceptu ‘’svobodne družbe’’. Na eni strani gre za opis želje, bojev in trpljenja, ki čakajo osvoboditev; na drugi strani pa gre za kritiko in obsodbo svobode, ki nam omogoča uničenje našega sveta, širjenje lažnih novic, sovražno pljuvanje po spletu in ki spodbuja naš individualizem in egoizem. Na glasbo in besedila je močno vplivala črnska glasba, spiritualna glasba, gospel glasba in prvinski country blues. Gre za intenziven in globok glasbeni potopis, ki ga poudarja minimalno igranje (kontrabas in od časa do časa tudi vokal).

Matteo Mosolo se je rodil v Čedadu leta 1985, kasneje začel nastopati po severni Italiji in prvič sodeloval pri snemanem projektu leta 2001, kot pop-rock kitarist. Diplomiral je iz kontrabasa leta 2011 na Konservatoriju v Vidmu, sodeluje z mnogimi orkestri in je nastopal med drugim tudi na Musikverein na Dunaja z Japan Festival Orchestra. Svoje znanje jazz glasbe in nastopanja je izpopolnil z Paolinom Dalla Porto in je sodeloval na delavnicah z Antom Pettom, Francescom Bearzattijem, Tristanom Honsingerjem, Bebom Ferro itd. Veliko sodeluje s kitaristom Lucom Del Saccom, s katerim je tudi ustanovil ‘’Humpty Duo’’. Nastopa na mnogih festival po Italiji, kot so npr. Umbria jazz, Folkfest, Udin&Jazz, Jazz & Wine of Peace itd.

Carlos Casas

Avalanche - progetto work-in-progress con i musicisti della Stazione

L'ultima volta che sono stato a Topolò avevo pensato di fare la presentazione di Avalanche, il mio film in progress che continuo a filmare dal 2005. Il progetto è basato su un paese del Pamir a 3700 metri di altitudine; il film tratta di documentare il paese e il suo destino. Il progetto e totalmente site specific ossia è sempre diverso, con live soundtrack e live editing, ogni posto dove si presenta è diverso. Avevo pensato di fare una sorta di installazione di 24ore, dove quasi a tempo reale le immagini del paese in Pamir occupano una casa di Topolò, e dove in certi momenti avvengono dei live concert in collaborazione con musicisti, locali e internazionali.

Carlos Casas (Barcelona 1974) Artista e filmmaker, il suo lavoro è una via di mezzo tra documentario, cinema e arte visiva e sonora contemporanea. I suoi ultimi tre film sono stati riconosciuti in festivals in giro per il mondo a Torino, Madrid, Buenos Aires e Città del Messico ed alcuni dei suoi video sono stati presentati in mostre collettive e singole. Nel 2001 ha cominciato a lavorare ad una una trilogia dedicata agli ambienti più estremi del pianeta, Patagonia, mare di Aral e Siberia. Nel 2009 ha iniziato il suo work in progress Avalanche, attualmente sta lavorando ad un film dedicato al cimitero degli elefanti situato sul confine tra India e Nepal.

Sally Ann McIntyre

Radio Cegeste

La radio può esprimere distanza, ma anche prossimità. Un segnale può allungarsi sulla terra verso un’altra estate, come la rotta di un uccello migratore, ma può anche connettere gli ascoltatori di una stanza. Può attraversare decadi o secoli oppure essere immediata. La Radio è il cielo. Canta attraverso le voci degli uccelli nei loro viaggi, che navigano attraverso l’infrasuono ed ascoltano l’aurora e il suono dei fulmini. La Radio è terrestre. E’ nelle rocce, nei terremoti e tra le zone montuose nelle Isole del Sud della Nuova Zelanda, dove i piccoli uccelli chiamati pīwauwau, o scriccioli delle rocce, comunicano in un tono che è quasi troppo alto per l’ascolto umano.

Sally Ann McIntyre è un’artista radiofonica e poetessa neozelandese che lavora come operatrice della stazione radio mini-FM Cegeste. Il suo interesse è verso i limiti dello spazio radiofonico, come le fragilità delle trasmissioni a corto raggio possa rivelare aspetti inudibili ed anche rumori incodificabili all’interno dello spettro. Radio Cegeste si presenta come evento live e non, ma occasionalmente anche come progetto di registrazione. Il lavoro sonoro di Sally include anche una ricerca in corso sulla materialità della registrazione del silenzio, la storia della trascrizione dei canti degli uccelli, e la ricerca di tracce sonore all’interno di archivi, includendo l’utilizzo di inscrizioni soniche pre- elettroniche e meccanismi di riproduzione come grammofoni, cilindri fotografici in cera e carillons, in modo tale da rendere udibili canti di uccelli ormai estinti. Il suo lavoro spesso si interseca con gli archivi sonori e si interroga su come situare l’indeterminato all’interno di una struttura ordinata. Questi progetti sono stati esposti in gallerie e project spaces in Australia, Nuova Zelanda, Inghilterra, Germania e Stati Uniti.

Drsenje/Sledi

Zvočna instalacija Alessandra Fogarja

Drsenje/Sledi, je raziskava o muzikalnosti površin, razumljenih kot partitur za nekakšen elektro-akustični »orkester«. V nadaljevanje osebnega raziskovanja površin, ki se zdaj že skoraj desetletje razvija izključno za Postajo, je projekt sestavljen iz dveh faz: pripravljalna faza, namenjena proučevanju površin, zunanjih zidov Topolovega, ki bodo uporabljeni v projektu; druga faza, sestavljena iz priprave sistema, ustvarjenega prav za ta namen, ki »digitalizira« kateri koli zid v vasi in proizvede glasbo, ki jo odigra sam zid. Proces branja/interpretacije partiture na steni se zgodi neposredno, v živo, skozi kazalnik, ki v vsakem trenutku kaže, kje na partituri smo. Kot spomin na kraje, zvok izvira iz stene in ne vsiljuje sporočila, pripovedi, temveč izhaja iz samih sledi časa, ki so ostale na površini, in tako postane del istega okolja, ga obogati in ne zlorablja. Gledalci so vabljeni k sodelovanju: prepustijo naj se predlogom, ki izvirajo iz zidov in bodo odigrali vlogo tolmača, zamišljanju starih spominov in sledi, ki sta jih čas in narava – v svojem drsenju in preoblikovanju – pustila za sabo.

TRIon3

Homo

Katinka Dimkaroska – Flauto Tidldibab - Tapan
Mauro Bon – basso el. - sound scapes - percussioni -voci -ebow
Sandro Carta – Tromba – soundscapes

                                La nostra trilogia musicale rappresenta un omaggio all’uomo di Neanderthal, che 35 – 40 mila anni fa affrontava l'ultimo periodo della sua esistenza terrena convivendo con l’homo sapiens, prima di scomparire definitivamente in un tempo relativamente breve. Nato con l'idea di realizzare un paesaggio sonoro in grado di evocare la vita di una comunità preistorica. È scandito in tre distinti momenti temporali - il pomeriggio, la sera e il giorno seguente - ciascuno animato da differenti sonorità in cui riverberano, fondendosi con la natura circostante, alcuni suoni ambientali: la foresta, i versi degli uccelli e degli insetti che la abitano, la convivialità umana attorno al fuoco.

  La performance di Topolò sarà caratterizzata dalla presenza di Katinka Dimkaroska, musicista di Ljubljana, di origine macedone, la quale suonerà la copia esatta del flauto originale ricavato da un femore di un orso speleus, e ritrovato negli scavi delle grotte di Divije Babe (Idrija – SLO) frequentate dall'uomo di Neanderthal. Si ritiene possa essere lo strumento musicale più antico mai ritrovato a livello globale.

Giovanni Maier: violoncello
Filippo Orefice: clarinetto

Maier e Orefice collaborano da anni e hanno lavorato a lungo sull'improvvisazione in vari contesti: micro-cellule tematiche, jazz standards, racconti letterari e film muti musicati... Per questa particolare occasione, eseguiranno e svilupperanno improvvisando alcuni brani di Maier con una strumentazione diversa da quella loro usuale (sax e contrabbasso): clarinetto e violoncello.

Giovanni Maier, contrabbassista e compositore di fama internazionale. Ha suonato con Enrico Rava, Cecil Taylor, Anthony Braxton, Roswell Rudd, Richard Galliano, Gianluigi Trovesi, Massimo Urbani, Giancarlo Schiaffini, Franco D'Andrea, Han Bennink, Ernst Reijseger e moltissimi altri. Dal 2006 insegna Contrabbasso e Musica d'insieme ai "Seminari Senesi di Jazz". Dal 2009 è docente di Jazz presso il Conservatorio "Tartini" di Trieste.

Filippo Orefice ha collaborato con Don Menza, Marc Abrams, Bjram Istrefi, Sam Kulik, Zlatko Caucig, Chris Jennings, Pierre Allain Tocanier, U.T.Gandhi, Mellow Moods, Leroy Emanuel e molti altri musicisti europei. Vincitore di numerosi premi internazionali per il suo strumento, il sax e come compositore di musica per il cinema.

Jan Vysocky

Spirit of the place
an amplified sound experience of different sites in and around Topolò

Il termine "spirito del luogo" è sempre stato parte importante per le culture tradizionali del mondo ed è stato dimenticato dalla mentalità di un mondo bipolarizzato tipica del dopo guerra; è solo di recente che siamo riusciti a riscoprire, attraverso un approccio scientifico, il suo significato in relazione all’esperienza umana e alla vita all’interno di un luogo.

"Non credo in un Dio... ma credo nella natura e sono qui per proteggerla." Uno degli ultimi abitanti della vecchia generazione di Topolò.

I microfoni possono essere usati come attrezzi scientifici per misurare la cosiddetta "realtà oggettiva", ma allo stesso tempo sono anche strumenti per la creazione artistica. Meditando tra i suoni dell’ambiente in luoghi particolarmente energetici, possiamo aprire i nostri attrezzi personali - le orecchie e la coscienza - all’esistenza circostante e a quella interiore.

Regitrazione effettuata con un sistema di microfoni altamente sensibili ai suoni dell’ambiente nel settembre 2017 ed utilizzata per i suoni del film Stories of the Chestnut woods girato in Benečija.

Jan Vysocky è nato nel 1981 nella vecchia Cecoslovacchia ed è cresciuto in esilio in Austria. Ha seguito corsi all’istituto di elettroacustica e all’accademia di arte applicata di Vienna. Jan ha cominciato presto a collaborare con registi francesi e nel campo della danza contemporanea e dell’arte. Come compositore e artista sonoro ha prodotto molte colonne sonore e progetti sonori per film di fiction e documentari, ma anche per teatro e danza.
Dal 2010 vive a Parigi, collabora con Arden Day ad un progetto intitolato "Unbehagen" che utilizza pianoforte e ghironda, sviluppatosi poi nel quintetto di improvvisazione "Pancrace". La loro ultima incisione è stata selezionata come miglior album del 2017 dalle riviste "The Wire Magazine", "Chicago Reader" e "Soundohm".

Stiamo scomparendo - Viaggio nell'Italia in minoranza

un reportage a cura della rivista CTRL

Un viaggio dal Salento al Monte Rosa, nei luoghi d’Italia in cui la lingua madre non è l’italiano.
Abbiamo incontrato gli ultimi parlanti della lingua walser, nelle alte valli del Piemonte. Gli occitani, nel torinese e nel cuneese: la loro lingua è quella degli antichi trovatori. Siamo sbarcati sull’isola di San Pietro, nel sud della Sardegna, dove si parla il tabarchino. Siamo stati in Basilicata, nei territori degli arbëreshë, i discendenti delle popolazioni che nel XV secolo emigrarono in Italia dall’Albania. E nei piccoli paesi della Puglia dove sopravvive ancora oggi il grico: una lingua che, forse, resiste fin dai tempi delle antiche colonie della Magna Grecia o che, forse, è stata esportata nel Medioevo dall’Impero Bizantino.
Cinque reportage firmati da cinque scrittori: Franco Arminio, Viola Bonaldi, Nicola Feninno, Valerio Millefoglie, Mirco Roncoroni.
Un’ampia sezione fotografica con gli scatti di Emanuela Colombo. E sette contenuti speciali, che raccontano il rapporto tra lingua e identità nei territori dell’Italia meno raccontata, a cura di Gionata Giardina, Davide Gritti, Alessandro Mininno, Gianni Miraglia, Alessandro Monaci, Luca Perri. Stiamo scomparendo – Viaggio nell’Italia in minoranza è un libro di reportage narrativo e fotografico. Una narrazione a più voci che nasce dall’esperienza di CTRL magazine. E dalla passione per le storie fuori dai radar.

Playing men

un film di Matjaž Ivanišin
60’ - 2017

Playing man è un film giocoso sul gioco, sulla bellezza dei giochi e dei giocatori.
In un tempo che può o non può essere nostro, l’uomo gioca, serio, ma con spensierata gioia da qualche parte nel Mediterraneo. Lottare, far rotolare una forma di formaggio tra le strade di un paese o ripetere rapidamente i numeri giusti sono occupazioni di grande importanza. Il regista riprende tutto con seria leggerezza fino al momento in cui incontra un blocco creativo. Per continuare, ha bisogno di cambiare le regole del gioco.

Presentano il film a Topolò il regista Matjaž Ivanišin, la produttrice Marina Gumzi e forse altri membri della troupe di passaggio.

Matjaz Ivanisin è regista e scrittore. Ha studiato alls Scuola Nazionale Slovena del Cinema.
Corti : Che Sara (2002), Quick View (2005), Šentilj - Spielfeld, a Border Crossing (2009), Karpotrotter (2013), Little Houses (2014),  Lungometraggi : Every Good Story is a Love Story (2017)

Suono e Risonanza

TMO live in Arnoldstein
regia di Niki Meixner

Non poteva mancare, nell’anno della XXV edizione, la presenza di Unikum, il Centro Culturale dell’Università di Klagenfurt, con il quale la Stazione è gemellata fin dalle prime edizioni. Con i coordinatori di Unikum, Emil Kristof e Gerhard Pilgram, abbiamo vissuto e imparato un modo semplice e nuovo di proporre l’arte, spesso camminando. Con loro, da alcuni anni,è Niki Meixner, regista e coreografo, che ha diretto il video che immortala la nostra Topolovska Minimalna Orkestra impegnata in InC di Terry Riley, ad Arnoldstein durante il recente progetto Suono e Risonanza. Un dono in video da questo impareggiabile centro di cultura viva di Klagenfurt.

Giulia Iacolutti

Paesaggio sociale // Paesaggio visibile
performance

Se la conformazione degli spazi influisce sulla costruzione/decostruzione dell’identità, analogamente sono i processi sociali a conformare gli spazi stessi. Con un’azione performativa di 8 giorni, che prevede il ricamo di un presunto schema urbanistico di Topolò, basato sull’analisi delle mappe catastali dal 1500 a oggi e degli alberi genealogici delle famiglie del paese, Giulia Iacolutti desidera favorire i processi di appropriazione e riconfigurazione dello spazio, incentivando una partecipazione attiva basata sull’interazione creatasi coi passanti. Il lenzuolo sarà infine esposto sul balcone per celebrare la "virtù" del paese.

Giulia Iacolutti, fotografa documentarista, si dedica principalmente a progetti personali tra Italia e Messico. Dedita alla ricerca narrativa, oltre alla fotografia, utilizza differenti linguaggi e supporti per esplorare temi di natura politico-socio-culturale relazionati alle lotte di resistenza identitaria.

The Original Klezmer Alef Band

clarinetto e voce: Davide Casali
fisarmonica: Manuel Figheli
basso elettrico: Saverio Gaglianese
chitarra: Tiziano Bole

Il gruppo si propone di eseguire la musica klezmer cioè la musica degli ebrei che abitavano e vivevano fin dal XVI secolo d.C. nell’Est Europa.
La parola klezmer deriva dall’ebraico e significa "strumento da suonare". E’ la musica che per eccellenza veniva, e viene suonata tuttora, nelle feste e nei matrimoni ebraici e, talvolta, anche in quelli non ebraici, con forte disprezzo da parte dei religiosi che si infuriavano con queste bande di veri e propri musicisti di strada. Il più delle volte imparavano a suonare dai propri genitori che spesso tramandavano le musiche oralmente. Per questo motivo non esiste un repertorio preciso di questa musica, comunque la musica klezmer è la prima forma ufficiale di world music, ovvero abbraccia molti paesi come la Russia, la Polonia e anche la Grecia. Intorno al 1920, una massa consistente di ebrei si spostò in America ridando vita a questa musica e contaminandola, reciprocamente, con il Jazz.
Il gruppo strumentale e vocale "The Original Klezmer Ensemble", nato per volontà di Davide Casali nel 1993, ha suonato nei maggiori festival italiani di musica klezmer ed è stato invitato come miglior gruppo klezmer italiano negli Stati Uniti, in Germania, Croazia e Slovenia. Il concerto è una tappa della V edizione del Festival di musica concentrazionaria "Viktor Ullmann".

Fajnabanda

concerto

Fajnabanda, nata nel 2016, è composta da insegnanti, personale non docente, genitori ed ex allievi della scuola bilingue di San Pietro al Natisone. Il nostro repertorio spazia da Nada a Srečko Kosovel, dagli Europe ai canti popolari. Motivi per cantare non mancano nella ricca tradizione musicale delle Valli del Natisone. Al di là delle parole, al di là dei confini, al di là del reale e dell’immaginario, c’è il canto che ci accudisce, ci esalta, ci rigenera e ci poetizza.

"Dove la parola manca, là comincia la musica; dove le parole si arrestano, l’uomo non può che cantare". Vladimir Jankélévitch.

Canary Pipe

Irene Brigitte, voce e chitarra acustica
Ilaria Fantin, arciliuto e voce

I Music Club sono sempre più frequenti nella Londra del fine ‘600, in un contesto dove la pratica e la fruizione della musica cosiddetta "colta" usciva dalla corte. Il concerto non era quindi più per pochi eletti ma per quelli che desideravano ascoltarla, magari sorseggiando una bevanda in compagnia. Questo è lo spirito con cui Irene Brigitte e Ilaria Fantin propongo un repertorio che tocca in gran parte il ‘600 ma che raggiunge i club dei giorni nostri. Diversi sono infatti gli incontri tra il mondo del cantautorato-folk e la musica antica che in questo concerto verranno raccontati e interpretati. Un repertorio che riporta in luce le figure di grandi compositori barocchi e le confronta con importanti esponenti del nostro secolo (Nick Drake, Beatles, David Bowie..), raccontandone le connessioni.
Un duo nato da poco che vanta, di recente, la partecipazione alla Stanza della Musica di Rai Radio3.

Irene Brigitte, dal 2013 comincia ad approfondire la musica antica e si iscrive al Corso di canto rinascimentale e barocco del Conservatorio Pedrollo (Vicenza). Ha cantato come solista e corista in diverse rassegne tra cui Mese della Musica al Duomo di Milano, Conversazioni al Teatro Olimpico di Vicenza,Trento Musica Antica, Hausmusik – Wunderkammer, Antichi Suoni alle Gallerie d'Italia e Itinerari cameristici di Trento. Ha inoltre preso parte alla nuova edizione della messa “Se la face ay pale” di Guillaume Du Fay, diretta da Claudia Caffagni, pubblicata nel 2017 da Amadeus.

Ilaria Fantin si è laureata in liuto presso il Dipartimento di Musica Antica del Conservatorio A. Pedrollo di Vicenza, ha terminato la specializzazione con il massimo dei voti al Conservatorio E.F.dall’Abaco di Verona. Svolge intensa attività concertistica in Italia e all’estero, interessandosi ai vari aspetti della musica antica attinenti al proprio strumento, ed eseguendo brani che vanno dal periodo medievale a quello rinascimentale e barocco. Ha partecipato ad importanti festival in tutta Europa. Lavora come unica musicista allo spettacolo ‘Il Sangue’ con il regista Pippo Delbono e la cantante Petra Magoni. Ha un progetto in duo con Petra Magoni e un repertorio di musica sacra che ha debuttato con due concerti a Quito, in Ecuador, oltre al duo di musica tradizionale Quintana, con la strumentista praghese Katerina Ghannudi all’arpa tripla e voce.

Osamoroke

Elena Rucli in Paolo Giangiulio

Bilo je le nekaj malih pravil: ena beseda na dan, ista v Topolovem in v Trentu. In beseda naj prikliče risbo. Izbruh in osvoboditev. 21 centimetrov v višino in 14,8 centimetrov v širino, zelo, zelo natančno za Eleno, kakšen milimeter več ali manj za Paola.

Nov prostor refleksije, sprostitve, počitka in poizkušanja.
Nov prostor, v katerem preživeti dneve naše osamitve.
Nezavedajoč se, da se bodo risbe ponovno našle na Postaji, prostoru srečanj par excellence.

Remains - Confessions to the Ghosts

Niko Novak in Matevž Jerman

Pesmi Nika Novaka naselijo in izklešejo fizične in medosebne krajine ter razdalje, ki jih je izvrgel neki drugi film – z zvokom, melodijo, izpovednostjo in glasom, vpetimi v temačni, baladni rock. Utelesi se nekaj skrajno amorfnega, neotipljivega, nemirnega in prisotno odsotnega, lovimo duhove, spomine in občutja, ki se naselijo v vmesnih prostorih med sliko in pesmijo. »Če imaš duhove, imaš vse.« ‘’Mama’’ je film, ki je neločljivo povezan s Topolovim in je – lahko bi rekli – njegov otrok in otrok Postaje. Ena izmed dveh protagonistk, Vida Rucli, namreč živi v Topolovem. Poleg tega pa je bil del filma tukaj tudi posnet; med Postajo so se tukaj srečevale ideje ter sugestije, režiser Vlado Škafar pa je ravno v Topolovem spoznal nekatere prijatelje, ki so kasneje v filmu “Mama” nastopili.

V sodelovanju s Kino Otokom

Metamorfosi

concerto per arpa di Emanuela Battigelli

In una piovosa sera del luglio 1997, in un fienile di Topolò, la Stazione ospitò il primo concerto pubblico di una giovanissima arpista friulana. Alla sua domanda se qualcuno fosse in grado di leggere la musica per girare le pagine degli spartito, si alzò un uomo dal fondo del fienile che svolse correttamente quell'incarico per tutto il concerto: era Alvin Curran. Ventuno anni dopo, carica di successi ed esperienze, Emanuela ritorna a Topolò con un programma che comprende anche due prime esecuzioni assolute.

Emanuela Battigelli è nata a Gemona del Friuli nel 1980. Ha avuto il privilegio di collaborare come arpista di alcune fra le più importanti orchestre a livello mondiale quali Berliner Philharmoniker, London Philharmonia ed Orchestra del Teatro alla Scala, sotto la direzione di Maestri come Daniel Barenboim, Simon Rattle e Kirill Petrenko. La sua carriera solistica e cameristica l'ha portata a suonare in prestigiose rassegne come Festival di Aix en Provence, Verbier Festival e Biennale di Musica Contemporanea di Gerusalemme, ed eseguire concerti per arpa ed orchestra insieme all' Orchestra Sinfonica Nazionale della RAI, The Israel Chamber Orchestra ed altre. Nel 2013 ha eseguito in prima esecuzione assoluta per Radio RAI brani originali per arpa di Germaine Tailleferre. Nel 2014 la casa discografica Artesuono ha pubblicato l'album digitale Tailleferre - Britten – Hosokawa che include la prima registrazione assoluta di lavori per arpa di Germaine Tailleferre e delle Two Japanese Folksongs per arpa di Toshio Hosokawa. Dal 2015 collabora con l'Ensemble Prometeo, eccellenza italiana nell'ambito della musica contemporanea.

Krog harmoničnega nadtona

Björk Viggósdóttir bo raziskovala harmonijo in kontrast med naravo ter od človeka narejeno tehnologijo. In frekvenco naravno harmoničnega nadtona. Gledalec lahko v lirični meditativni obliki opazuje in sodeluje z zvočno krajino ter dokonča poetično podobo. Björk mu namreč zaupa, da bo vizualiziral vizualno poezijo in zaključil krog.

Björk Viggósdóttir (rojena 1982) živi in dela v Reykjaviku. Diplomirala je leta 2006 iz vizualnih umetnosti na islandski Akademiji umetnosti, študirala umetnostno vzgojo ter magistrirala iz uporabnih kulturnih medijskim študij na Univerzi v Islandiji. Björk v svojem umetniškem delu uporablja različne medije ter jih kombinira, zato da lahko gledalec pri doživljanju njene umetnosti uporablja vsa svoja čutila. V svojih predhodnih delih je ustvarila instalacije, ki vzbujajo določeno dojemanje prostora. Od gledalca pogostoma zahteva participacijo ter ga spodbuja k odmiku od logičnega mišljena ter oprijemljive resničnosti in sprostitvi njegove domišljije.

Nicola Di Croce

Suoni a Margine

Suoni a margine (uscito per Meltemi a febbraio) è nato da una ricerca di dottorato in pianificazione territoriale durante la quale ho costantemente ibridato le mie esperienze artistiche legate al mondo della sound art, della performance e della partecipazione. Il testo si propone di indagare le connessioni tra ambiente sonoro e questioni urbane e territoriali attraverso la pratica dell’ascolto. L’obiettivo è elaborare un approccio inedito di ricerca per reinquadrare quelle particolari trasformazioni legate a fenomeni come lo spopolamento, la gentrificazione, il turismo, le sperequazioni, la scomparsa di identità locali e di patrimoni culturali intangibili. Questioni che passano spesso “inosservate”, e che l’attenzione all’ambiente sonoro può far emergere e portare al centro del dibattito pubblico. Più che la presentazione di un libro, quella di Topolò si presenta come una performance.

Nicola Di Croce è sound artista, musicista, architetto e dottore di ricerca in pianificazione territoriale e politiche pubbliche del territorio. La sua ricerca si concentra sul rapporto tra ambiente sonoro e pianificazione della città e del territorio. Vive a Venezia.

Nabiranje senc

Delavnica s Francesco Zoboli

Poletje je, noč je, luna je srebrna, prostor se širi v tišini. Na tleh med zelenjem in odpadlimi listi leži risba. Tam je, samo pobrati jo moramo.

Delavnica se bo odvijala med potmi v gozdu, ponoči. Na velikih papirjih bomo zbrali sence rastlin in dreves. To bomo storili z uporabo zgolj belega papirja in črne barve. Tako bodo vsa nastala dela odprla pot k novi kolektivni viziji gozda.

Vsi udeleženci si bodo morali pripraviti osebni delovni komplet, ki ga bo v času delavnice enostavno prenašati. Papir bo na voljo na kraju samem, zato predlagam ta osnovna orodja:

1 svetilka ali telefonska lučka za ustvarjanje senc (koristen je lahko tudi selfie-stick)
1 tuba akrilne ali črne tempera barve
1 žlica za barvo iz tube
2 ali 3 plošče različnih velikosti do 3 ali 4 cm
1 kozarec ali nekaj podobnega, za mešanje barve
1/2 posodic za barvo
različne tkanine in predpasnik
Vsakdo lahko seveda doda druga orodja, če meni, da bodo pri ustvarjanju koristna, na primer oglje ali črna kredo
Sodeluje lahko kdorkoli (maksimalno 25 udeležencev)

Padajoče luči

video-instalacija Michaela Delie

Moj predlog za Postajo Topolove 2019 je video in zvočna instalacija, ustvarjena iz posnetka slapa v Topolovem, posnetega med mojim tukajšnjim rezidenčnim bivanjem leta 2018. Instalacija poustvari in preoblikuje izkušnjo svetlobe in zvoka slapa, tako da projicira svetlobo in prenaša zvok, ki vibrira na ozvočene strune in odmeva v prostoru.

Sprehodi po gozdu v odkrivanju sveta lišajev

vodi Deborah Isocrono

Lišaji so »skupnostni« organizmi, rojeni iz simbioze različnih partnerjev (gob, alg, modrozelenih cepljivk), ki živijo skupaj in skupaj ustvarijo presenetljiv in fascinanten »unikum«. Lahko rečemo, da so skoraj neznan »mikrokozmos«, ki zavzema posebno mesto znotraj ekosistemov in si zato zaslužijo zaščito, ki pritiče njihovi zanimivosti. Glavno arhitekturo tega simbiotičnega organizma podpira goba, ki pred dehidracijo in sončnim sevanjem ščiti svoje klorofilne partnerje, tej pa zanjo skozi fotosintezo v zameno proizvedejo vse potrebne sladke hranilne snovi. Potrebujejo malo: svetlobo, mineralno sol in nekaj vlage. So pionirji: živijo v skoraj vseh zemljepisnih širinah in preživijo v skoraj vseh podnebnih razmerah, s svojo rastjo uničujejo kamnine in ustvarjajo rodovitno zemljo za rastline. Med sušnim obdobjem preživijo tako, da ustavijo svoje presnovne procese, ki jih nato ponovno aktivirajo med prvo meglo ali dežjem. Tiho rastejo na vseh vrstah naravne ali umetne podlage, v urbanih in neosnaženih okoljih. Hranilno zatočišče in počitek ponujajo številnim nevretenčarjem, a tudi nekaterim velikim sesalcem, pri gradnji gnezd jih uporabljajo tudi ptice. Razmerje med lišajem in človekom je starodavno ter sega od umetnosti, parfumov, uporabe pri barvanju pa do hrane (lišajna čokolada, kis, piškoti, specialitete), rabe v farmaciji (zobne paste za lišaje otoka), v zadnjem času pa igrajo pomembno vlogo stražarja kakovosti okolja. Šli so celo v vesolje! »Majhen svet«, potreben opazovanja, poznavanja in zaščite. Deborah Isocrono nas bo popeljala v Topolove in njegovo okolico, da bi skupaj odkrili ta mali svet.

Enako (zastarele Topologije)

projekt Ruia Manuela Vieire in skupine Haarvöl

Film, ki ga bomo predstavili, se začne s poigravanjem z imenom same lokacije v imenu projekta "Enako (zastarele topologije)" in se nadaljuje s poigravanjem z vizualnimi možnostmi podobnosti med zapuščenim portugalskim podeželjem in njegovimi enačicami v Italiji. Oziroma s tem, kar imenujemo zastarele topologije enakega. Pojem topologije je sam po sebi inherentno kvalitativen in se zato želimo ukvarjati s formulacijami, ki so sorodne dokumentirani (kvantitativni) ideji. Gre torej za umetniško delo, ki raziskuje zaznavne reakcije na niz podob, ki se vrtijo okoli ideje enakega in se – uvite v čudnost, zaradi preurejanja – razgrnejo, ko se glasba, komponirana posebej za te podobe, poglablja.

Kompozicija in snemanje Fernando José Pereira, João Faria in Ulobit (Xoán-Xil López, Horacio Gonzaléz Diégues in Ariel Ninas).

Film je ustvaril Rui Manuel Vieira. Haarvöl: elektronika, terenski posnetki in podobe Ulobit: elektronika, manipulacija traku in hurdi-gurdi.

12.116 pezzi

raccontati da Lorenzo Cerneaz

Dodicimilacentosedici sono i pezzi che compongono la Ferrari del pianoforte, il Gran Coda Steinway and Sons e si contano sulle dita quelli che sono in grado di ricomporli. Uno di loro abbiamo la fortuna di averlo qui vicino a noi, a Udine: è Lorenzo Cerneaz. Assistere a un trasporto, alla messa in posa e all'accordatura di un pianoforte da parte di Lorenzo è come assistere a qualcosa di più che un lavoro meramente tecnico. La sua visibile passione e le performances che lo hanno visto permettere concerti per pianoforte in luoghi che sarebbero estremi anche per un flautista, invocano una narrazione che lui stesso ci farà prima del concerto di Alessandra Celletti. Un altro dono di Lorenzo alla Stazione di Topolò.

Topolovska Minimalna Orkestra

Glasba za 18 Topolonavtov

Ne moremo je klicati Topolovska minimalna orkestra, ne da bi se ta spopadla – pa čeprav le površinsko – z mojstrovino Steva Reicha, ''Music for 18 musicians''! Ne gre za to, da jo odigramo v originalni obliki, saj bi bila za to potrebna skupina glasbenikov, ki jo je v Topolovem težko najti (različni instrumenti, med drugim tri marimbe, štiri klavirji, dva ksilofona in vibrabon), skupina neobičajne virtuozne zmogljivosti. Ne glede na to, pa bomo poskušali analizirati in ekstrapolirati nekatere sekcije tega dela, seveda neizogibno prirejene glasbenikom, ki bodo pri tem izzivu sodelovali.

Sacred Honey

pianoforte: Alessandra Celletti
musiche di Gurdjeff-de Hartmann, Satie, Celletti

Quando Lorenzo Cerneaz ci ha proposto una operazione Fitzcarraldo, cioè quella di portare un gran coda Steinway nei boschi di Topolò, abbiamo pensato subito ad Alessandra, che a Topolò, nel bosco, aveva già suonato nel 2013 durante il suo Piano, piano on the road. Recentissimo è il suo CD Sacred Honey, che contiene le musiche composte dal filosofo e mistico armeno Georges Ivanovitch Gurdjeff, trascritte dal suo discepolo Thomas de Hartmann.
Le musiche e la filosofia di Gurdjeff hanno fortemente influenzato musicisti come Robert Fripp, Franco Battiato e Keith Jarrett. Il concerto di Topolò prevede anche brani di Erik Satie e della stessa Celletti.

Alessandra Celletti, pianista e compositrice, spazia in un repertorio che da Baldassarre Galuppi giunge fino ai giorni nostri, come dimostrato dalla sua copiosa discografia. Ha collaborato con artisti di diverse discipline per il cinema, le arti performative, il teatro. Vive a Roma.

il concerto è in collaborazione con Cerneaz pianoforti.

Marilisa Cosello

1-2
performance

Marilisa Cosello (Salerno, 1978) si diploma in Arti Visive nel Regno Unito. Lavora per 5 anni come fotografa di news, per poi passare ad un approccio concettuale all’arte. L’obiettivo principale del suo lavoro è l’indagine visiva dei rapporti e degli archetipi della società e l’analisi della relazione umana nelle sue possibili forme di limite e potere, dove il corpo diventa un soggetto oggettivo.

Giovanni Lami

Zbirka minimalnih zvočnih podrobnosti, ki bodo formirale vrt, v katerem bodo nastali le trajnostni pogoji, podvodni zvočni substrat, vedno pretočen in dinamičen, kjer skoraj avtonomne interakcije ustvarjajo ravnotežje. Cilj je uresničiti kompleksen zvočni prostor, v katerem se lahko vsaka slušna izkušnja prosto razvija, se čudi in se nenazadnje tudi izgubi.

Prenos iz preteklosti

Valerio Bergnach

Poslušanje preteklosti, živeti v Topolovem. Časovni sprehod po topolovškem časovnem arhivu, kjer spomini v sedanjosti skozi poslušanje zadobijo novo obliko. Zvočna in interaktivna instalacija za domače vzdušje in mimoidoče poslušalce. Instalacija zbira tok prenosa, poslušalec izbira tok spomina. V sodelovanju z Antoniom Della Marino.

Terenske študije

Glauco Salvo

Terenske študije so niz raziskav o možnosti manipulacije in ponarejanja podob posnetih na zvočnih lokacijah in krajinah. Območja, na katera vplivajo zvočne dejavnosti, so nekoliko spremenjena z vdorom elektronsko generiranih zvokov ali pa so aktivirana s pomočjo majhnih vibracijskih naprave. Posneti so na kraju samem ali pa se postopoma prekrivajo s programsko opremo za urejanje zvoka, z možnostjo vračanja rahlo nerealnih avdio-podob, v katerih avdio-dokumentacija nima želje reproduciranja realnosti, temveč izkorišča tehnološke možnosti zvoka, z namenom razkritja procesa sofisticiranja zvoka.

Ian-John Hutchinson

Namen: Morda ... bo odprt niz mikrofonov in bo mogoče slišati zvoke iz prve in druge roke … morda dejanja, ki bodo preizkušala krhkost zvokov na različnih razdaljah ... priložnosti za improvizacijo, priložnosti za sodelovanje ... takšne zadeve ... Postaja že od prve edicije, leta 1994, gosti – zahvala gre podpori Umetniškega zbora Nova Zelandija toir Aotearoa – novozelandske umetnike. Gre za simboličen način zaobjetja celotnega sveta, saj se Nova Zelandija nahaja na antipodu Italije in Slovenije, ter se zato izogne obsesivnemu ukvarjanju z mejo, ki naš prostor zaznamuje že veliko časa.

Meteorlar

un film di Gürcan Keltek
84’ - 2017

Arrivano la notte. Tutti escono di casa. Accendono le torce e ricordano coloro che hanno percorso queste strade prima di loro. Nelle prossime ore, la città è bloccata ed appare un eclissi. Nella notte, meteore iniziano a cadere. Combinando documentario a cronaca politica, e connettendo la terra al cosmo, Meteorlar è un film sulla memoria e la scomparsa - di persone, luoghi e cose.

In collaborazione con Trieste Film Festival nell’ambito di TFF in tour