Klanec do doma

di Dušan Moravec
documentario
(Slovenia 2011; 48')

Klanec do doma: življenje kmečkih hiš iz svetov ob Idrijci - zgodba o spreminjanju pokrajine, navad in življenja v cerkljansko-idrijskem hribovju ter stavbni dediščini je oživela tudi v filmu, pri katerem so kot avtorji in sodelujoči sodelovali predvsem ljudje z območja, ki ga je v sliki in besedi opisal Rafael Terpin: arhitekt Cveto Koder, geolog Jože Čar, zgodovinar Janez Kavčič, fotograf Rafael Podobnik, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Matjaž Mrak in številni domačini iz tega okolja. Scenarist in režiser dokumentarnega filma, ki je nastal v produkciji ŠKUC-a, je Dušan Moravec.

Dušan Moravec se je rodil leta 1964 v Ljubljani. Bil je član pomembne pukn-rock zasedbe Kuzle in več let delal kot novinar. Od leta 2000 je posvečen filmu kot scenarist in režiser.

Zluodij naj vzame ujsko. Al diavolo la guerra!

Gre video, ki so ga realizirali učenci tretjega razreda dvojezične nižje srednje šole iz Špetra
(12 min)

Ta video odgovarja na vprašanje, ki jim je bilo predhodno postavljeno: “kaj je po vašem mnenju vojna?“ Vojna je pač vojna na katerem koli delu sveta, ter vprašanja, ki jih postavlja so vedno tista. Kar povezuje vojne s preteklosti z današnjimi so nasilje, smrt in in dimenzija nesmiselnosti.
Mladostniki postanejo razlagalci misli, ki sprašuje vest o grozotah, ki jih vsak dan kažeta televizija in web. Zavzemati se za mir je edini možen smiseln odgovor. Video so izvedli: Emanuele, Pietro, Giulia, Giuditta, Eric, Elisa, Alessandro, Federico, Anna, Matilde, Matteo, Luca, Jacopo, Marika e Nik, s pomočjo Jacinta, Donatelle in Vesne. Otroci otrokom: sporočilo mladim danes.
Gre za projekt Kinoateljeja- iz Gorice v sodelovanju z dvojezično šolo iz Špetra, za kar je pripomogla dežela Furlanija Julijska Krajina.

...dragi Fonso

Alfonso Trusgnach, po domače "Fonso", nas je zapustil med Postajo 2014, prav ob takem času. Tistega dne nismo želeli predvajati posnetkov ali igrati in smo se odločili za molk, čeprav on tega ne bi hotel. Fonso je bil poseben človek. Bil je topla dobrodošlica vsem, turistom ali umetnikom, ki so prvič prišli v vas. Bil je tudi oporna točka vseh, ki so se vračali v Topolovo. Njegova želja, da bi se tujci počutili sprejete in da bi jim bilo domače, je bila neskončna. To je za nas kultura; bistveno bolj od pojmov, ki jih spoznamo v knjigah in za šolskimi klopmi. Fonso je bil za mnoge Topolovo samo. Imeti takšnega človeka v vasi je neprecenljiva sreča. Na takega človeka se lahko vedno zaneseš, vedno imaš odprta vrata. Nesmiselno bi bilo tajiti, da je Topolovo brez njega še danes prazno, Postaja pa je izgubila močan steber. Do zadnjega dne je prosil, naj ga izpustijo iz bolnišnice, da bi se vrnil v Topolovo, "ker je tam zdaj Postaja." Juliova hiša, sedež Postaje, je njegov dar. Dar je tudi to, da smo lahko ob njem preživeli del življenja. Spomnili se ga bomo z dvema dokumentarcema, ki sta nastala zaradi njegove razpoložljivosti, in s koncertom, ki naj bi ga priredili prav na dan, ko smo izvedeli, da ga ni več.

Srečanje o tajnem kinu

Jan Cvitkovič, režiser

Vsak obmejni kraj je pravzaprav prestolnica ilegale in Topolovo ni izjema. Postaja se ne izogiba tej predpostavki in iz nje naredi poetično zastavo, zlasti v prostoru, ki je namenjen filmu, dokumentarcem in vizijam. Ustvarjalci tu predstavljajo še nikoli prikazano gradivo, podobe, ki so jih žrtvovali zakonom tržišča in izkupička, zakulisje, oglede, ki pogosto postanejo dela, dokončana dela, ki so jih nedoumljive okoliščine po krivem obsodile na pozabo. Vse to "obmejno" gradivo postane v našem kinu na meji neizbežno filmska ilegala, tajni kino pa ima lahko tudi nemogoče urnike, režiserje, ki znajo tvegati, in občinstvo z zelo, zelo posebnim pogledom.

Jan Cvitkovič že nekaj let obiskuje naše vaške uličice v času Postaje. Njegov rojstni Tolmin navsezadnje od nas ločuje samo hrib Kolovrat za Topolovim. V Topolovem je prestavil svoje celovečerce in kratke filme, od nagrajenega Kruh in mleko, ki mu je prinesel mednarodno slavo (lev za prvenec na Festivalu v Benetkah leta 2002), do Odgrobadogroba in Archeo. Značilnost njegovih del je potreba po njih; samospoznavanje, ki žene Cvitkoviča k raziskovanju novih podob. Kmalu bosta izšla celovečerec Šiška Deluxe in kratki film Love on the top of the world, ki ju bo premierno prikazal na najpomembnejših poletnih festivalih.

Srečanje o tajnem kinu

Gianfilippo Pedote

Vsak obmejni kraj je pravzaprav prestolnica ilegale in Topolovo ni izjema. Postaja se ne izogiba tej predpostavki in iz nje naredi poetično zastavo, zlasti v prostoru, ki je namenjen filmu, dokumentarcem in vizijam. Ustvarjalci tu predstavljajo še nikoli prikazano gradivo, podobe, ki so jih žrtvovali zakonom tržišča in izkupička, zakulisje, oglede, ki pogosto postanejo dela, dokončana dela, ki so jih nedoumljive okoliščine po krivem obsodile na pozabo. Vse to "obmejno" gradivo postane v našem kinu na meji neizbežno filmska ilegala, tajni kino pa ima lahko tudi nemogoče urnike, režiserje, ki znajo tvegati, in občinstvo z zelo, zelo posebnim pogledom.