Alpe

Armin Linke
Berlin

“Alpe so rezultat sedemletnega raziskovanja sodobnih dojemanj alpskega okolja tako, da smo primerjali kraje in stanja osmih držav, mejijo med seboj ter objemajo teritorij šterih različnih jezikov. V filmu ravnamo z Apami tako, kot da bi bile otok, ki je povezan z raznimi globalnimi spremembami. Lotili smo se številnih potovanj na alpsko področje, katera so nas ironično privedla v Dubai. Film prikaže Alpe kot ključni predel zaradi njene ljubeznivosti in okoljskega pomena, kjer se lahko opazuje in se uči kompleksnost družbenih, ekonomskih in političnih odnosov. V današnji Evropi predstavljajoAlpe zibelko modernosti in iluzij.” Armin Linke

Režiser: Armin Linke
Originalni naslov: Alpi
Država: Germany
Leto produkcije: 2011
Format: 16mm
Trajanje: 60'
Produkcija: Studio Armin Linke
Producent: Studio Armin Linke
Montaža: Giuseppe Ielasi
Fotografija: Armin Linke
Sound Editor: Renato Rinaldi

Topolov gozd

un intervento di land art
Francesca Zoboli
Milano

Kdor se bo letos poleti želel sprehoditi po Topolovem gozdu, bo lahko srečal edinstvena drevesa, ki bodo oblečena z novimi papirnatimi in barvanimi livrejami.
Pot, ki pelje do slovenske meje, je napolnjena s kipi in posegi, ki so jih v letih pustili razni umetniki. Ta poseg bo imel kratko življenje zato, da bi ne preveč motil in bo izpadel kot nekak privid.
Že dalj časa delam s papirjem, ga obdelujem in poslikam z raznimi tehnikami, da izpade večkrat kot kak material, ki je podoben nečemu organskemu in naravnemu, kot texture in v smislu barv. Zato me je zanimalo delovati v takem kontekstu kot je gozd, kjer je meja med naravnim in umetnim tanka, delujoč na mikrovarijacijah kot so ritem, oblike in barve, ki se istočasno prikažejo in izginejo in na tak način ustvarijo nov gozdni videz.
Za tem bomo razumeli, kako bodo čas, podnebje, sonce in mogoče tudi živali obdelovali delo in pustili na njem nove znake in spremembe.

Francesca Zoboli se je diplomirala v Visual designu leta 1981 na Politehniki designa v Milanu. Nato je obiskovala Brersko Likovno akademijo v Milanu ter diplomirala v slikarstvu leta 1985. Od leta 1990 se vzporedno s slikarskim raziskovanjem (slikane karte z različnimi tehnikami, voščenke in črnila, ki jih lepi na platno ali panoje) ukvarja z okrasovanjem notranjih prostorov, (načrtuje ter realizira okrasne panoje za nov Kenzov concept stor v Parizu). V zadnjih časih se je posvetila tudi ilustraciji knjig za mladino. Živi in dela v Milanu.

Ella Adaïewsky (1846-1926)

Potovanje v Benečijo etnoglasbenice ante litteram
Andrea Rucli, klavir; Claudia Grimaz, sopran; Antonella Bukovaz, glas

Osebnost Elisabeth von Schultz, ki jo vsi poznajo pod umetniškim imenom Ella Adaïewsky, je eden izmed najbolj zanimivih ženskih likov, ki so delovali med koncem 19. stoletja in začetkom prejšnjega. Rodila se je v S. Petroburgu, 10.
februarja 1846 (po Julijskem koledarju), nemški materi iz Severa in baltskemu očetu. Takoj je razvila svoje vrline pri igranju klavirja in že pri petnajstih letih je začela aktivno koncertirati po celi Evropi. V svojem življenju je Ella Adaïewsky imela priložnost, da je bodisi človeško kot poslovno sodelovala z glasbenimi Gotha tega časa: Čajkovskij, Berlioz, Gounod, Rossini, Liszt, Brahms in Clara Schumann.
Razočarana zaradi politične prepovedi, da bi predstavili njeno delo Zarja svobode, ki je slonelo na tematiki odprave tlačanstva, se je leta 1882 dokončno oddaljila iz Rusije in je začela živeti tako, da je potovala med Parizom, Berlinom, Dunajem in predvsem Benetkami, kjer je živela preko dvajset let. Med poletnimi počitnicami, ki jih je večkrat preživljala v Čenti, je imela priložnost, da je sodelovala z Janom Baudoin de Courtenay, očetom ruske lingvistike. Podprla je njegovo jezikoslovno raziskovanje na furlanskem in slovenskem območju s pionirskimi etnoglasbenimi raziskavami, ki jih je izvršila v Nadiških dolinah, Reziji in Terski dolini.
Kot posledica ruske revolucije je izgubila svoje imetje, osumili so jo filoruskega vohunstva, zato se je umaknila v zasebno življenje v Nemčijo, kjer je leta 1926, pri osemdesetih letih, umrla v Bonnu.

Andrea Rucli, svetovno poznan pianist in navdušeni učenjak Adaïewskyija, nam vrača lik ruske umetnice preko njene glasbe in zapisov v zvezi z njenim raziskovanjem v Nadiških dolinah iz začetka 20. stoletja. Z Ruclijem, sopranistko Claudio Grimaz in glasom recitatorke Antonelle Bukovaz.

Spominska steza Topolove - Livek

Anja Medved
Kozice, Brda

Sorazmerno s hitrostjo, s katero se spreminja svet, se veča potreba po ohranjanju spomina. V začetku 20. stoletja je bil film izumljen prav z namenom, da bi ljudem razbremenil spomin. Spomin pa ne govori zgolj o preteklosti, ampak predvsem o sedanjosti, o tem, zakaj se določenih trenutkov spominjamo in drugih ne, zato je neposredno povezan z načrti, vizijami in strahovi, ki jih gojimo do prihodnosti. Prihodnost namreč vedno nastaja tukaj in zdaj; iz točno določenih spominov in točno določenih pozab. Krajane Topolovega, Livka in okoliških vasi iz obeh strani meje vabim, da pobrskajo po starih družinskih albumih, izberejo nekaj fotografij in z mano delijo spomine v Ordinaciji spomina Toplove - Livek. Vse fotografije bodo na licu mesta skenirane, tako da bodo originali nemudoma vrnjeni lastnikom. Z vsakim darovalcem bom posnela tudi kratek intervju o vsebini fotografije. Posnetki pogovorov in fotografije bodo za bodoče rodove hranjeni v digitalnem Albumu spominov Topolove – Livek.
Spominodajalska akcija je posvečena spominu na Zlatkota.

Anja Medved (Nova Gorica, 1969) je diplomirala v gledališko in radijsko režijo na Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo v Ljubljani. Danes ustvarja večinoma na področju videa in dokumentarnega filma. Preko osebnih pripovedi ljudi, ki živijo na obeh straneh meje, raziskuje kompleksnosti obmejnih identitet ter konstrukte nacionalnih zgodovin. V okviru organizacije Kinoatelje vodi čezmejni projekt ohranjanja spomina obeh Goric ter širšega obmejnega prostora. V Topolovo se redno vrača, tudi zaradi navezanosti na te kraje, saj je njen oče doma iz Livka.

Koncert v SOLO in Pritožba

Enrico Malatesta
Cesena

V Topolovem bi želel predstaviti lasten posebni solo, z uporabo samih činel, ki bila nalovljena Pritožba. Gre za zvočno delo, osredotočeno na gradnji zborovske dimenzije, v kateri se bo ponovno opredelilo zvočne in prostorske zmožnosti činel. S pomočjo tehnik, ki imajo namen, da se ovrednoti številne harmonične in sijajne možnosti teh inštrumentov, ima projekt namen, da poveže kompleksne strukture, ki so v stanju, da ustvarijo različne zvočne stopnje, ki izkoristijo odnos z izvršilnimi prostori. Uporaba drones in stavkov brez začetkov želi podpreti približanje činel evokativnim sposobnostim glasa.

Koncert v SOLO ima namen, da poglobi in razširi rabo tolkal tako, da ustvari obsežne in večsmerne zvočne ambientacije. Odmev, materialna komponenta činel in ostalih inštrumentov timpanov, zvoki kot prikazen in skrb za kretnje ter za akustične podrobnosti predstavljajo jedro zvočnega učinka, ki ne zapusti fizične komponente, katera je tipična za tolkala, vendar uporablja dinamični pristop blizu pianissimo, večkrat brez »začetkov«, v katerih tišina v smislu stanja pridobi glavno vlogo pri predlogu, kise postavi med improvizacijo in skladanjem.

Enrico Malatesta, 1985. Aktiven tolkalec na področju sodobne glasbe, elektroakustike in improvizacije. Njegovo osebno delo in raziskovanje sta usmerjena k redefiniciji tolkalčeve vloge v raznih sodobnih okoljih. Poglablja predvsem akustično in materialno dimenzijo inštrumentov kot so tolkala. Poleg osebnih projektov, je aktiven kot izvajalec solističnega repertoarja 20.
stoletja, ki vsebuje tudi grafične partiture in/ali partiture ne tradicijonalnih notacij raznih skladateljev kot John Cage, Morton Feldman, Karlheinz Stockhausen, Earle Brown.

Krajica Vida

David Klodič · Glasbena matica · Beneško gledališče
Černeče · Špeter

Ti vida si velika stvar in naš rod te bo častil, dokjer tud on bo živ.

Legenda o Krajici Vidi je v Nadiških dolinah osvojila mnogo otroških generacij.
Njen položaj, ki se giblje med mitom, zgodovino in pravljico, ter okolje, v katerega je postavljena, ki je navidezno pravljično, vendar v resnici tako otipljivo in resnično ravno kot Landarska jama, nudita utemeljenost sanjam ter čarovnijo resnici. Atila je zgodovinski junak, ki ga lahko dokumentiramo, saj je zemeljski, vendar nečloveški, ker prihaja iz drugega sveta; Vida je kraljica, simbol in abstrakcija človeštva in inteligence, vendar domišljijski del sveta, ki ga dobro poznamo. Nasprotovanje je krepko in jasno, dobro proti slabemu.
Zmagajo seveda dobrota in inteligenca, pravičnost in bistroumnost. Vsi ti elementi se jasno prikažejo v prenosu v verze Alda Klodča in v transpoziciji v glasbo Davida Klodiča, avtorja projekta, v katerem sodeluje nad 50 mladih glasbenikov, zborovskih pevcev, pevcev in igralcev. Mladi, ki pripovedujejo legendo velikim in majhnim v glasbi in besedah, in medtem ko delajo se polastijo zgodovine, kulture in slovenskega jezika, ki je pripadal njihovim prednikom in ki je danes njihov.

Davide Clodig (1974), diplomiran v matematičnih vedah in v klavirju, trenutno zaposlen kot profesor na dvojezični šoli in v slovenskem glasbenem središču Glasbene matice v Špetru. Ureja različne glasbene publikacije, ki se vežejo z ljudsko glasbo in didaktiko, vodi razne zborovske skupine, za katere je napisal nekaj glasbenih skladb. Gre za avtroja skladb za klavir in pesmi, ustvarja v umetniškem in didaktičnem duhu za malo orkestro in glasove. Zmagal je nagrado za zborovske skladbe »Ignacij Ota«, napisal je glasbe za gledališče (»Cica v metroju« - SNG Nova Gorica) in za animacijo (»Rezijanska lisica«). Leta 2009 soo ga nagradili s srebrno plaketo iz Javnega Sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (Srebrna plaketa JSKD).

Glasnik pozabljenih vasi

Enrico Viola,
Trst

Bili so.
Bili so stari ljudje in otroci.
Bile so živali na paši in v hlevih.
Bil je ogenj v ognjiščih.
Nekdo se je rojeval, drugi je umiral.
Mladostniški pari so se izolirali v gozdovih.
Znalo se je, kje je sonce vzhajalo v najdaljšem dnevu leta,
in kje je zahajalo.
Prav tako za najkrajši dan.
Bilo je mnogo besed,
da se je lahko imenovalo vse stvari,
poti, križišča in prehajanje,
gore, brezna, travnike
in vse hiše, visokogorske hleve in senike.

Gre za potovanje v spomine za vse, kar se je izgubilo in kar je padlo v pozabo, ponovno postajam tekač, na meji med sugestijo in spoštovanjem za vrsto imen, ki bodo mogoče malo povedala, ali nič. Frassaneit, Tamar, Vuar, Palcoda, San Vincenzo, Piedigiaf, Pozzis, Stavoli, Moggessa tu in tam, Morolz, Borgo di Mezzo, Badiuz, Riulade Zgornje in Spodnje, Borgo Cros, Borgo Costa, Borgo Maieroni, Prabunello,Tanacertegna, Predrobrac.
Raztrošeni mikrokozmi naših gora, katerih štiri hiše postavljene v obliki križa že nudijo zamisel trga, možnosti srečanja. Nekateri so le razvaline, nekaj je preobnovljenih, drugi zdržijo. Poklonimo jim kadilo in ga prižgimo v vsakem izmed njih.

Med četrtkom, 12. in nedeljo, 15. julija v teku od jezera Ciul do Topolovega.

Ime mi je Enrico Viola, “murasaki” v tekaškem svetu. Sodeloval sem na izkušnji Usmis v 90. letih, pod vplivom “divjega vonja”, ki ga je skupina vnesla v umetnostno ustvarjanje. Začaral me je v letih tek na dolgih progah v naravnem okolju, sodeloval sem v zadnjih letih na nekaterih izmed najbolj zahtevnih državnih tekmah. Dolgi tekaški izleti zberejo najbolj sanjsko plat vsakega teca; zvest sanjski dimenziji sem poklonil Postaji Topolove leta 2011 projekt Topolovectopolo’

Sergio Bernetti in concerto

Musica del mondo nel mondo di Topolò
per Solo Trombone, in vari spazi del paese

Sergio Bernetti, trombonist, ki sodeluje z Opernim gledališčem v Rimu, z Orkestrom Državne Akademije Santa Cecilia, z Gledališčem Scala, z Areno v Veroni, z Orkestromv Rimu in Laciju, s Sinfoničnim orkestrom v Rimu in z raznimi glasbenimi inštitucijami v Trivenetu. Poučuje trombon na Glasbenem Konservatoriju v Vibu Valentii. Ukvarja se s sodobno glasbo tako, da izvaja skladbe L.Berio, P. Longo, P.Merkù, R. Miani, L.Nono, V. Persichetti, S. Procaccioli, F.Rabe, I. Xenakis in drugih.

Sergio Bernetti, Trst
Svetovna glasba v Topolovem svetu
Za solo trombon, na raznih vaških mestih
Leonard Bernstein: : "Elegy for Mippy II", Boosey&Hawkes, trajanje približno 3'.
Izvajalec tolče ritem s stopalom.
Enrique Crespo: "Improvisation Nr.1", Lydke-Musikverlag, trajanje približno 4'.
Gre za “zgodbo” nekega pijanca.
Christian Lindberg: "Joe Jack Binglebandit", Tarrodi, trajanje približno 5'.
Gre za trilogijo banditizma.
Vincent Persichetti: "Parable", Elkan- Vogel, trajanje približno 5'.
Gre za Parable XVIII tega avtorja.
Stefano Procaccioli: "Y.A.W.", izdaja nonso, trajanje približno 4'.
Litanija brez upanja "Ecce quòmodo mòritur jùstus" (vendar z ostrimi naglasi!).
Franco Mannino: "Piccolo Poema", Curci, trajanje približno 2' 30'.
Navedbe iz Tube Mirum Mozartovega"Requiem".
Folke Rabe: "Basta", Reimers, trajanje približno 4'.
Filippo Cangiamila: "ARUAL", izdaja nonso, trajanje približno 4' 30''.
Uvod in ples za Solo trombon.
Gian Paolo Luppi: "Aste", izdaja nonso, trajanje približno 3'. 
Kadenca za Solo Trombon
Kurt Sturzenegger: "Les Quatre Tempéraments", Marc Reift, trajanje približno 5'.
"Mélancolique", "Sanguin", "Flégmatique", "Colérique

Naravno gledališče

Delavnica za fotografijo za velike fotografske aparate
vodita Carlo Andreasi in Alessandro Ruzzier

Fotografski aparat je v prvi meri registracijska naprava. Potrebna je, da ustvarja sledove in pušča sledove. Navdihnila nas je knjiga Giannija Celati »Naravno Kino«, zato smo za to delavnico izbrali naslov Naravno gledališče. Delali bom s fotografijo, da bi prikazali, kako se okolje iz ure v uro neznatno spreminja. Fotografski aparat bo imel vlogo scenskega prostora, kamor se bodo usedli lahkotni dogodki: isto uokvirjanje v različnih dnevnih urah z namenom, da naberemo majhne in velike spremembe prostorskega dojemanja. Naučili se bomo uporabljati velike fotografske aparate, skupaj bomo razvijali negative in jih tiskali v stiku s temnico, da bomo oblikovali vizuelno pripoved o Topolovem okolju v obliki majhne obrtne knjige.

Carlo Andreasi je študiral Naravoslovje na Univerzi v Trstu in pri Ecole National d’Art Plastique v Mulhouseju (F), kjer je sledil tečaju fotografije in grafike.
Njegovo delo sloni na okolju v odnosu med pojmovno predstavo in fizično ter čutno izkušnjo. Med letoma 1994 in 2003 je živel med Mulhousem in Strasburgom tako, da je poglobil filozofijo uporabe velikih fotografskih aparatov ter fotografije v smislu registracijske prakse. Živi v Trstu.

Alessandro Ruzzier. “Preko izkušnje (ki se jo mora dojeti kot direktno eksperimentiranje), opazovanja, intuicije, nagona, akcije in razmišljanja zbiram sledove in elemente, ki sesedajo na različnih sprejemnih podlagah. Fotografije, zvoki, prikrite slike, besede, akcije, intermitence. Delam na zgodbi oziroma, boljše, na scenski napravi, ki mi dovoli, da vključim in prikažem zaključke zbirke.
Mislim, da je pomembno dati neki zgodbi stvarni smisel, rajši kot dati smisel zgodbi sami.” Živi v Gorici.

Kage (za John Cage)

Alessandro Fogar
Gradež

Kage (japonski prevod za “senco”) teorično sloni na tistih pojmovanjih poslušanja, ki se strinjajo z nujo, da se zapusti romantični mit glasbenika-demiurga za neko estetiko, ki naj ne bo več osebna, pripovedna, posledična.
Kage je prikazana v obliki performance, izvajalec nadzira ter vpliva s pomočjo grafične tablice in midi mixerja na interaktivne in samo referenčne sestavne procese.
Prav kot rosa, ki jo izcedi nebo, tudi sistem ustvarja zvok tako, da uporabi za osnovo prav tiste zvoke, ki so prisotni v okolju. Poseben pomen bo imel okoljski zvok, zvok dolin, ki jih bo ujemal primeren mikrofon, zmes zvokov, ki jih bodo prejeli stični mikrofoni in radijske oddaje. Vrsta nadzornih znakov prihaja direktno iz samih zvokov tako, da skrbi za uravnavanje sistema.
Če se poseže na feedback in na ponovno vrtenje zvočnega materiala tako, da se polni resonance, se lahko stalno dosega nove sugestije.
Vrsta zvočnikov različnih velikosti in značilnosti bo postavljena na jaso. Povabilo se bo poslušalce, da se postavijo v bližino tako, da preiskusijo razne položaje in se po želji zaustavijo.
Svetuje se, da se za sodelovanje vzame s seboj odejo ali nekaj sličnega, da se bolj udobno najde položaj na travniku.
Alessandro Fogar deluje na področju elektronske glasbe in večnamenskih umetnosti, ter izraža posebno zanimanje za naravne zvoke, za zvočna okolja, za prostornost in interaktivne sisteme. Preiskusil je razne načine za generacijo, registracijo in izvajanje zvoka, zato njegove kompozicije zgledajo kot študije o spreminjanju, mutaciji obstoječih zvokov.Tehnike, katerih se poslužuje, se razlikujejo od virtualnih inštrumentov do kombiniranja in manipulacije field recordingsov.
Živi v Gradežu (Go), študira elektronsko glasbo in nove večnamenske tehnologije pri Konservatoriju G. Tartini v Trstu, kjer je diplomiral na prvi stopnji v elektronski glasbi.

Neskončni obseg raznostraničnega trikotnika

Fabrizio Fiore
Gorica

Kockov trikotnik (ali Kockova snežinka) je fraktalna oblika, ki se začne na osnovnici enakostraničnega trikotnika. Vsaka njegova stranica se razdeli na tri enake dele in odvzame se mu srednjega. Na njegovo mesto postavimo druga dva enaka dela, ki bosta tvorila trikotnik na sredi treh stranic začetnega lika.
Če bomo nadaljevali s tem postopkom, bomo dosegli obliko, ki bo podobna snežinki z nedoločljivo površino, ampak zaključeno ter z nedoločljivim obsegom. Če povečamo doseženo obliko, najdemo vedno isti pattern na katerikoli točki.
Kaj bi se pripetilo, če bi bil začetni lik raznostranični trikotnik?
Kaj bi se pripetilo, če bi bile trikotnikove stranice pihalni trio?

Rossana Lonza – oboa
Neven Stipanov – klarinet
Serena Candolini – fagot

Fabrizio Fiore študira elektronsko glasbo na Konservatoriju v Trstu, trenutno je vpisan v bijenij za specializacijo v videoglasbenem skladanju. Njegova dela se razprostirajo od čiste elektroakustike do mešane, mimoidoč preko live electronicsa, videoumetnosti, sound art in inštrumentalne glasbe. Projekt je bil mišljen za izvedbo v gozdovih, ki obdajajo Topolove. Fabrizio Fiore živi v Gorici.

Kako se gradi časovni stroj

Delavnica na bregu časovnega smisla
s Fabiom Fornasarijem

Čas: eno leto. Natančna mera.
Kraj: Topolove.
Skupaj: pred letom sem bil v Topolovem.
Začelo se je potovanje v snov in v čas. Moja zamisel je bila, da bi šlo za neko potovanje enostavno v sliko.
Tisti večer sem rekel: ne moreš stati križemrok. Moraš najti eno vlogo: prosi te.
Odpotoval sem poln želja, da bi videl stvari in jih spoznal v zvezi s tem krajem.
Leto branja, poglabljanja v zvezi s temo snovi, bodočnosti in časa.
... Živeti le za sedanjost v trenutku je kot živeti v tihožitju.
Čas ne obstaja, ampak spreminjanje naše misli ga naredi vidnega.
V tej delavnici je bistven zagon proti času. Možno je zgraditi časovni stroj, če se izognemo zamisli, da bi za to uporabili tehnologijo, temveč se dela na podlagi misli spreminjanja: telo, snov, misel.

Fabio Fornasari se je rodil v Bologni. Diplomiral je v arhikteturi v Firencah.
Čeprav je poznan predvsem zaradi njegovih del v sklopu muzejske arhitekture, je Fornasari tudi umetnik v širšem pomenu besede, saj se giblje med designom virtualnih arhitektur, od fotografije do raziskovanja na umetniškem področju.
Leta 2010 je z Italom Roda uresničil Muzej 20. stoletja (bivši Arengario na trgu Duomo) v Milanu. Poučuje na Univerzi v Urbinu in na NABI v Milanu.

Klezmorim

Glasbena delavnica klezmer,
vodi jo Davide Casali

Judovska vzhodno-evropska antična glasba zveni na Postaji že od leta 1994, še preden bi odkrili dokumente in najdbe v zvezi z judovsko skupnostjo, ki je živela v najstarejšem predelu južne vasi: tri sinagoge, talmudska šola, staro pokopališče, partiture, ki so se rodile iz navdiha glasbenikov, ki so tukaj živeli in so se kasneje preselili proti Moraviji, Galiciji in Banatu.
Prav zato, da bi se ne izgubila tolika in tako bogata tradicija, neutrudljivi raziskovalec take izjemne preteklosti Davide Casali predlaga za glasbenike, strokovnjake in novince glasbeno delavnico glasbe klezmer.
Na tak način bomo imeli priložnost, da se približamo vrsti glasbe, ki so jo uporabljali pri porokah in judovskih praznikih; vse to se bo prelilo v končni koncert, kjer bodo vsi lahko sodelovali v Topolnovi Klezmer Orkestri, kateri bodo pripomogli tudi drugi glasbeniki in drugi klezmorim, da bi dosegli edinstven in pomemeben praznični dogodek.
Davide Casali je poznavalec judovske kulture, organizator glasbenih festivalov, skladatelj in klarinetist, ustanovitelj skupine The Original Klezmer Ensemble, s katero je nastopal v Evropi, na Japonskem in v Združenih državah Amerike v sklopu pomembnih srečanj, ki so bila namenjena etnični glasbi in klezmer. Živi v Trstu.

Glasbena delavnica za izbiranje vzorcev

vodi Massimo Croce

Pretvarjalec zvoka je digitalna naprava, katere prvi vzorec se je rodil na koncu 70.
let pri Avstralcih Fairlighta. Najbolj poznan in mogočen pretvarjalec zvoka iz analogne v digitalno obliko iz tistih let je poznani Synclavier New English Digital, ki je tako močen, da ga uporabljajo tudi pri montaži zvoka pri kinematografiji. Danes obstaja mnogo glasbenih softwarov, ki uporabljajo neskončne možnosti, ki jih nudi tehnika pretvarjanja, med temi Ableton Live, software, ki se najboljše prilagaja za računalniško igranje v živo.
V tej delavnici, ki bo namenjena dekletom in fantom Postaje, bomo uporabljali digitalni registrator za snemanje vzorcev, naj bodo ti field recording v notranjosti ali v bližini Topolovega, ali pa za običajne glasbene inštrumente, ki jih bodo nato prenesli na Ableton Live, nato bodo primerno sojeni in končno uporabljeni za skladanje računalniške pesmi music.

Massimo Croce se je rodil v Ferrari leta 1966, živel je devet let v Kairu, kjer je poglobil študij o tehnikah za Izbiranje vzorcev zvokov v raznovrstnem okolju kot je egipčansko velemesto. Leta 2007 je ustanovil NetLabel ozky e-sound. Leta 2010 se je preselil za velik del svojega časa v Nediške doline.

Homage. 9 postage stamps for solo clarinet

by Angelo di Giorgio

Homage a J.S. Bach
Homage a N. Paganini
Homage a C.M. von Weber
Homage a C. Debussy
Homage a M. de Falla
Homage a R.Strauss
Homage a B. Bartok
Homage a Z. Kodaly
Homage a A. Khatschaturian

Od leta 2000 na Topolovem deluje čisto posebni Poštni Urad, ki ne nudi uslug navadnim naslovljencem mnogih držav 5. celina, temveč je izrecno namenjen Državam zavesti. Prav tako, tudi poštni material ni nujno le papirnat, kot v primeru zvočnih znamk, ki jih je pripravil ravno za naš Urad Angelo Di Giorgio, v katerih se izražajo profili nekaterih največjih glasbenikov vseh časov.
Homage a J.S. Bach, Homage a N. Paganini, Homage a C.M. von Weber, Homage a C. Debussy, Homage a M. de Falla, Homage a R.Strauss, Homage a B. Bartok, Homage a Z. Kodaly, Homage a A. Khatschaturian.
Vsaka znamka za solo klarinet traja približno 3 minute.
Angelo di Giorgio je diplomiral leta 1982 iz klarineta, leta 1998 pa iz saksofona. Izvaja sodobno glasbo, obenem pa se posveča tudi elektronski. Na nacionalnih tekmovanjih je prejel številne nagrade, v organizaciji beneškega bienala je obiskal seminar o izvajalnih praksah zadnjega Luigija Nona. Kar nekaj let je sodeloval pri amsterdamskem Gaudeamus.

La Roja

Simon Longo
London

Video so posneti v bližini Svetega Lenarta/Podutana, predvsem pri hudourniku Roja, ki teče preko Altane/Utane, kjer sem preživel leta svoje mladosti. Zvoki so prevzeti iz istega vodnega toka. Dalj časa sem raziskoval odmeve, ki jih ustvarja vode, ki teče med skalami in povzroča posebne ritmične zvoke, ki me še posebej zanimajo.
V svojem delu rad raziskujem psiho akustiko, pojme in teorije nevro-znanosti, ki jih uporabljajo kot sestavne metode za proizvodnjo efekta “realnost preko realnosti”. Moje delo se sprašuje o tem,, kar je zares realno ter se ukvarja s tematikami kot sta ekologija in narava.

Simon Longo, aka Dithernoise, je vizualen in zvočni umetnik, ki ima sedež v Londonu. Njegovo delo vsebuje tudi inštalacije site-specific. Simonovo delo sta navdahnili elektronika in digitalna ter organska esteika. Sam ustvarja meddisciplinarno umetnost in se navezuje na nevro-znanost in sintezijo tako, da raziskuje predvsem medsebojni zaznavni vpliv med zvokom in vizijo.

Messaggero dei villaggi dimenticati

Enrico Viola,
Trieste

Legenda o Krajici Vidi je v Nadiških dolinah osvojila mnogo otroških generacij. Njen položaj, ki se giblje med mitom, zgodovino in pravljico, ter okolje, v katerega je postavljena, ki je navidezno pravljično, vendar v resnici tako otipljivo in resnično ravno kot Landarska jama, nudita utemeljenost sanjam ter čarovnijo resnici.
Atila je zgodovinski junak, ki ga lahko dokumentiramo, saj je zemeljski, vendar nečloveški, ker prihaja iz drugega sveta; Vida je kraljica, simbol in abstrakcija človeštva in inteligence, vendar domišljijski del sveta, ki ga dobro poznamo.
Nasprotovanje je krepko in jasno, dobro proti slabemu. Zmagajo seveda dobrota in inteligenca, pravičnost in bistroumnost.
Vsi ti elementi se jasno prikažejo v prenosu v verze Alda Klodča in v transpoziciji v glasbo Davida Klodiča, avtorja projekta, v katerem sodeluje nad 50 mladih glasbenikov, zborovskih pevcev, pevcev in igralcev. Mladi, ki pripovedujejo legendo velikim in majhnim v glasbi in besedah, in medtem ko delajo se polastijo zgodovine, kulture in slovenskega jezika, ki je pripadal njihovim prednikom in ki je danes njihov.

»Ti vida si velika stvar in naš rod te bo častil, dokjer tud on bo živ.«

Projekt pripada slovenskemu glasbenemu središču Glasbena matica in združenju Beneško gledališče:
Besedilo Alda Klodiča,
Glasba Davida Klodiča,
Goran Ruzzier (bas, Atila),
Elisa Iovele (sopran, krajica Vida),
mala orkestra, učenci petja in mladinski zbor Glasbene matice – Špeter,
otroški zbor Mali lujerji,
skupina mladih igralcev Beneškega gledališča (vodi jih Cecilia Blasutig)

Davide Clodig (1974), diplomiran v matematičnih vedah in v klavirju, trenutno zaposlen kot profesor na dvojezični šoli in v slovenskem glasbenem središču Glasbene matice v Špetru. Ureja različne glasbene publikacije, ki se vežejo z ljudsko glasbo in didaktiko, vodi razne zborovske skupine, za katere je napisal nekaj glasbenih skladb. Gre za avtroja skladb za klavir in pesmi, ustvarja v umetniškem in didaktičnem duhu za malo orkestro in glasove. Zmagal je nagrado za zborovske skladbe »Ignacij Ota«, napisal je glasbe za gledališče (»Cica v metroju« - SNG Nova Gorica) in za animacijo (»Rezijanska lisica«). Leta 2009 soo ga nagradili s srebrno plaketo iz Javnega Sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije (Srebrna plaketa JSKD)

Zverinice prijateljice – Amiche bestioline

Matjaž Pikalo se je rodil leta 1963 v Slovenj Gradcu. Je večstranski umetnik, pesnik in pisatelj, glasbenik in igralec, scenarist in dramatik ter prevajalec. Diplomiral je iz etnologije in sociologije kulture na f ilozofski fakulteti v Ljubljani (1988).
Študij je nadaljeval na VIII. univerzi v Parizu (1990). Za poezijo je prejel mednarodno nagrado Pablo Neruda v Trstu (1998) in priznanje Arte senza confini za pesem Misli dobro in modro (2004), po kateri je napisal tudi scenarij za k ratki dokumentarni f ilm (2010). Za k njigo k ratkih zgodb za otroke Luža je prejel nagrado Večernica (2002). Za isto delo je prejel tudi častno priznanje IBBY Honour List (Capetown, 2004). Za ilustrirano besedilo za otroke in mladino D’Slamina je dobil drugo nagrado mesta Schwannenstadt (2008). Za predstavljanje svoje poezije je ustanovil glasbeno skupino Autodafé (1994), s k atero je posnel tri zgoščenke: Le voyage imaginaire – Namišljeno potovanje (1997), Cinéma Voltaire – les chansons populaires (2001), Adf, depuis 1994 (2009) in glasbo za dva k ratka f ilma: Portreta z ozadjem (2000) in Iz prahu sončnih žarkov (2001).

dial: In_C. svobodni aranžma Hirosija Matoba in Micheleja Spanghero, ki se inspirira po In C Terryja Riley

za komorni ansambel, elektroniko in video
Michele Spanghero · Hiroshi Matoba
Staranzano · Fukuoka

V teku zadnjih let je bil In C Terryja Riley leitmotiv Postaje Topolove in njene orkestre TMO, ki je nastala ravno z namenom, da bi izvedla to skladbo. Glede na domačnost med In C, TMO in Topolovim, se mi je zdelo zanimivo ponovno predložiti to skladbo na Postaji, vendar obnovljeno in spremenjeno. Domačnost med glasbeniki TMO z In C in svoboda, ki je prirojena Rileyevi skladbi, nam je svetovala, da se približamo delčkom In C na kreativen način. Na tak način smo prišli do zamisli, da se obrnemo do dveh japonskih umetnikov, Hiroshiju Matoba in Nobuhiku Furuta, ki sta ustanovila avdiovizualen software ravno za glasbeno improvizacijo, ki sloni na ustvarjanju in oblikovanju loopa v resničnem času. Neka komorna sestava glasbenikov, ki bodo izbrani med člani TMO in nekaterih gostov izdaje Postaje, bo nastavila dialog z elektroakustičnimi samplings Matobe in Furute in ustvarila performance, ki bo izhajala iz In C in se odprla širšemu zvočnemu okolju.
Hiroshi Matoba se je rodil na Japonskem leta 1983. Po diplomi v designu se je začel ukvarjati na Univerzi v Kyushu in ADCDU z zvočno umetnostjo in programiranjem. Njegovo zanimanje je namenjeno predvsem ustvarjanju novega zaporednega sistema za glasbo.
Michele Spanghero (Gorica, 1979) , zvočni in vizuelni umetti. Trenutno se najbolj zanima za improvizirano in elektronsko glasbo (v vlogi kontrabasista in skladatelja) ter za sound art potom performances in elektroakustičnih zvočnih inštalacij. Istočasno se ukvarja z vizuelnim raziskovanjem in spreimentacijo, s posebnim zanimanjem za fotografski medium.

A listening Topolò (Ascoltando Topolò)

Nicolás Carrasco Díaz,
Santiago

Za Postajo bom pripravil in realiziral nekaj svojih skladb ter nekaj drugih. Ta dela bom pripravil (aranžirana, igrana, izvršena in izvedena) v odprtih prostorih znotraj in izven Topolovega tako, da bom uporabil snemanja, ki sem jih izvedel na tem mestu in drugod (Santiago, Angleški Bahia in drugih krajih v Čileju) in snemanja prejšnjih verzij istih del (in drugega zvočnega materiala: ropotne godbe, sinusoide, radio). Dela, zvočni material in prisotnost performerja bom dodal transparentno na kraje s posebno pozornostjo za sodelovanje z njimi. Topolove ne samo kot kraj, ime, zamisel, naravni/zvočni razgled, temveč tako, da poslušamo Topolove.

NCD se je rodil leta 1980. Skladatelj, glasbenik, ki se je začel ustvarjati glasbo leta 1993. Učil se je skladanja v letih 1999 in 2005 ter od leta 2004 igra improvizirano glasbo. Igral je za ansamblom l'Ensemble Majamama, No Hermanos Carrasco &. Živi v Santiagu, Čile.

Stvarni rob

Topolove se nahaja na severo-vzhodnem delu Italije, na jugu Evrope, Norveška pa kot država predstavlja severno mejo Evrope. Obojni sva obrobni.
V šoli, pred mnogimi leti, so nam naši učitelji rekli, da če bi zabodli šestilo na Oslo in bi ga odprli tako, da bi se dotaknili naše severne meje, bi nastal krog, ki bi šel točno mimo Koloseja v Rimu. Z drugimi besedami norveške otroke se uči, da so center sveta - to se pravi, da je periferija le stvar definicije!
To velja tudi v umetnostnem in glasbenem svetu. Beseda »meja« opiše nekaj, kar se nahaja na največji možni dosegljivi razdalji od središča in istočasno predstavlja nekaj, kar so vsi umetniki na svetu skušali doseči. V kolikor smo manjšine imamo neko edinstvenost napram masam, za katero smo ponosni. Vse poti peljejo v Rim, ampak vsaj ena med njimi se rodi v norveških gorah, druga pa, ki je zelo strma in polna ovinkov ter ravno tako pomembna se začenja tu gor, pri Topolovi cerkvi.
Usoda naših ljudi je ta, da jo obdajajo gozdovi, gore, vremenske neprilike, mitološka bitja, prikazni ter zgodovina, za katero so značilna politična in kulturna nasprotja. Naučil sem se, da topolovi krmarji imajo prav kot jaz poseben posluh za majhne stvari, večkrat enostavne in nepričakovane. V teh tako močnih krajih delimo radost za nove umetniške dosežke in pa tudi za bistvena življenjska vprašanja. Vztrajni smo, majhni smo, Postaja nas uču spoštovanja in zaupanja enih do drugih.
Topolove je epicenter periferije. Naj bo ta ambasada simbol tega, kar lahko doseže majhna skupina oseb v slogi, v merilu 1:1.

Majhno je lepo.

Kljub vsemu gre še za neko goro

Večzvočni pogled na alpsko okolje
Piero Zanini
Mezzocorona

Na začetku je šlo za raziskovanje skupnega prostora: Alpe. Šli smo, da bi gledali in poslušali ta svet, preizkusili eno čustvo: živeti tam, ampak istočasno ne spoznati preveč tega prostora, ga ne najti tam, kjer zgleda biti in se kaže: v pogovorih in slikah, ki ga skušajo prikazati kot tudi v odločitvah, ki bi ga želele obvladati. Sproti, ko je raziskovanje napredovalo, smo morali razumeti, kako bi lahko predstavili intimen prostor, ki ravno zato ker gre za skupni prostor, ga doživljajo in si ga predstavljajo tudi drugi. Šli smo za sledjo, čeprav izredno tenko, da bi našli vrsto hoje in skušali ponuditi smisel našemu obstoju na svetu.
Piero Zanini (1966) je študiral arhitekturo in se zanima za odnose med ljudmi in življenjskim prostorom. Objavil je Smisel meja (1997); Najbolj nujno (2004, skupaj s Francom La Cecla). Med mejo. V hoji med Topolovim in prebivalci, (2006 skupaj Renatom Rinaldijem). Že vrsto let se ukvarja z raziskovanjem sodobnega alpskega okolja. Sodeluje z Laboratoire Architecture/Antropologie od Ecole d’Architecture de Paris-La Villette. Leta 2005 je ustanovil dejavnost Zavoda za Topologijo iz Topolovega, ki ga koordinira.

A proposal for T.

Predlog projekta za Topolove v dveh delih
Al Margolis
New York

Prvi del bo zajel predstavitev del, ki sem jih začel med svojim prejšnjim bivanjem na Topolovem in sem jih sedaj dokončal. Posamezno sem posnel vse pripadnike You Know Quinteta (Marto Hari, Antonia Della Marina, Sandra Carta, Micheleja Spanghero e Veroniko Vitzakov) in nato uporabil ta material, da bi pripravil osnutke na traku za vsakega izmed glasbenikov. Te skladbe se lahko uporabi kot neodvisna dela ali pa kot podlaga za nove izvedbe posameznih izvajalcev. Svetujem, da se vsak večer predstavi enega med temi trakovi in da sledi nato drugi v spremstvu glasbenika. Torej, na primer, da bi Sandrovemu traku sledil Martin, ki bi ga ona sama spremljala v živo. Naslednji večer bi poslušali Veronikinega, kateremu bi sledil Sandrov, ki bi igral tudi v živo. Šlo bi za pet večernih izvedb po 12-15 minut vsaka.

Za drugi del pa sem mislil, da bi lahko snemali in predstavili vsak večer novo skladbo. Vsako izmed deh del naj bi slonelo na Topolovih zvokih in vsebovalo torej tudi performances umetnikov-gostov Postaje.

Al Margolis je bil med promoterji "cassette underground" v 80. letih s svojo etiketo Sound of Pig Music ter soustvarjalec poskusne etikete Pogus Productions, katero vodi še danes. Od leta 1984 je delal pod imenom If, Bwana in se gibal med skoro povsem spontano konkonstrukcijo v študiju do bolj usmerjenih postopkov konstrukcij.

Archeo

SINOPSIS
Archeo je potovanje treh ljudi in enega planeta, potovanje enega proti drugemu, potovanje v središče stvari. Archeo je molitev.

REŽISERJEV KONCEPT
Film je dandanes v večini primerov zgolj derivat literature. Z drugimi besedami – avtorji (tudi tako imenovanega art filma) največkrat uporabljajo sliko le za vizualno podporo različnim literarnim zvrstem. Tudi sam sem se prerinil skozi to fazo in se ustavil pred dejstvom, da film ponuja več.
Rezultat tega spoznanja je koncept za film z delovnim naslovom ARHEO.
Že med procesom izdelave prejšnjega filma, Odgrobadogroba, mi je postalo jasno, da racionalen pristop pravzaprav preprečuje odkriti bistvo filma. Na ta način iščemo nek imaginaren svet, ki naj bi nas za hip popeljal iz »resničnega«, hkrati pa temu imaginarnemu svetu postavljamo pravila, ki smo jih pripeljali prav iz resničnega, torej tistega, ki se ga poskušamo otresti.
Vnaprejšnje grajenje zgodbe, torej pisanje scenarija v klasičnem smislu, je pravzaprav samo izdelava nekakšnega konstrukta, ki je večini ljudi potreben zaradi občutka varnosti, ki ga vzbuja zaradi svoje premišljenosti, povezanosti, vzročne-posledičnosti, skratka forme, ki je praktično že zakoreninjena v genih sodobnega človeka in s svojo predvidljivostjo zagotavlja različne načine ugodja in v ekstremnih primerih celo užitka ali katarze. Vendar je to slednje, prav zaradi omenjene predvidljivosti, vedno težje doseči.
S tem seveda ni nič narobe, narobe je le to, da sem se sam tega naveličal in me ne vznemirja več. Kar me vznemirja, je rušenje zidu med zavestjo in podzavestjo, preboj v podzavest. Dokazano je, da človek v podzavesti hrani vse, kar je kdajkoli izkusil, nekateri (tudi jaz) verjamejo, da je tam shranjena celotna izkušnja vsega, da je podzavest na nek način odraz univerzuma. Kar pomeni, da predstavlja podzavest potencialni stik z bistvom oziroma z Bogom. In občutek bližine bistva je tisto edino kar mene trenutno v umetnosti zanima.
Zato sem začel graditi film na drugačen način. Sestavljen bo iz med seboj navidez popolnoma ločenih prizorov. V njih se bosta pojavljala Moški in Ženska, občasno tudi Deček (ne njun). Vsi prizori temeljijo na impresijah iz moje podzavesti. V posebnih stanjih (polsen, hipnotično stanje, stanje delne zamaknjenosti na potovanju z letalom, vlakom, itd..) mi včasih pride pred oči prizor z veliko notranjo močjo. Včasih ga zapišem na košček papirja, v mobilni telefon, kamorkoli, včasih ga pozabim.
Kar je tem prizorom skupno je to, da so izrazito elementarni, kar pomeni, da so očiščeni nepotrebne racionalne navlake. Ne obstajajo z določenim razlogom, z določenim moralnim sporočilom ali s čim podobnim, temveč samo obstajajo. Ker stojijo sami zase, jih obdaja izjemno močna atmosfera. Ko govorim o atmosferi, pravzaprav govorim o emotivni energiji. Prizore torej čakam in čakati in zapisovati jih nameravam vse do začetka priprav na izdelovanje filma.

Total gambit

Documentary portrait about Albin Planinc is a film about forgotten genius. Albin Planinc spent more that 25 years in total annonimity, although was more than a decade, from late sixties to late seventies of 20th century, one of best chess players. He did not just beat the best players and participate at most elite tournaments, he was –according to one of famous sisters Polgar, chess master with biggest imagination in the history of chess. Planinc always played on mate, risking everything and winning some anthological games. If we compare chess with art, then Planinc was an artist among chess players.. In front of us there is an adventure of travel into the deep corners of the soul, where imagination and total paralyses are present. Total gambit is not just a film about chess genious Albin Planinc. It is a film about “victims ”, humans that are sent to march in front of human first lines. Their task is to show us the propriate path, even for the cost of their own lifes. (Jan Cvitkovič about his first documentary film)